Tiskane izdaje
»To je predvsem knjiga o izgubi, v tem primeru o izgubi domovine, jezika, kulture. Imigrantstvo je ena od najbolj ekstremnih oblik izgube, stanja, ki ga v različnih oblikah spoznavamo vsi ljudje,« piše Eva Hoffman o svoji knjigi Lost in Translation, ki je izšla v slovenščini pri založbi eBesede (prevod Boris Jukič).
Najprej povejmo, kdo je Eva Hoffman. Rojena je bila dva meseca po drugi svetovni vojni na Poljskem judovskim staršem, ki sta preživela holokavst tako, da sta se skrivala po zemljankah in skednjih po Ukrajini. Ko je imela Eva trinajst let, je družina Wydra dobila dovoljenje za izselitev iz Poljske. Odločili so se, da bodo odpluli v Vancouver, ki se je v tistih časih v fizičnem in simbolnem pomenu zdel tako daleč, kot bi bil na drugem planetu.
Tako se je za Evo začelo izseljenstvo, ki je postalo bistvena formativna izkušnja v njenem življenju. Natančno in premišljeno jo je artikulirala v pričujoči knjigi, ki jo označujejo kot »semantični dnevnik« (Stanisław Barańczak). Eva Hoffman je danes akademski človek, študirala je glasbo na Yalu, doktorirala iz literature na Harvardu ter postala ugledna predavateljica.
Raj
Prvi del Evine knjige nosi naslov Raj, dogaja pa se v Krakovu v prvih letih po drugi svetovni vojni. Življenje družine Wydra je v glavnem srečno, vsaj na površini. Judovske identitete se vsaj otroka komajda zavedata (starša veliko bolj, a prikrito), katolicizem je zrak, ki ga dihata. Za božič pripravijo jelko, za miklavža dobita s sestro darila. Edina judovska obreda sta velikonočna večerja ter postenje staršev za jom kipur.
Malo Evo plašijo zgodbe o holokavstu in smrtih sorodnikov. Zgodba o smrti mamine sestre, ki si je pred odhodom v plinsko celico morala sama izkopati grob, pred smrtjo pa je posivela, se ji zdi bolj grozna od katerekoli pravljice bratov Grimm.
Živijo udobno življenje srednjega razreda. Oče je zelo iznajdljiv pri varanju sistema, prekupčuje in tihotapi stvari iz Rusije in Vzhodne Nemčije. Mati je dama, saj ima, kljub temu da ne hodi v službo, služkinje. Starša hočeta otrokoma ponuditi nekaj več, zato vpišeta malo Evo h klavirju. Mesto Krakov, kjer živijo, je morda komunistično sivo, a polno živega občutka skupnosti, sosedskosti, človeške solidarnosti.
Leta 1957 je Judom dovoljeno oditi iz Poljske. Wydrovi bi lahko odšli v Izrael, a se odločijo za Kanado. Odpotujejo leta 1959, in sicer z ladjo Batory, rahlo glamurozno, a polno emigrantov. Ko prispejo do Montreala, je pripoved o Evinem otroštvu končana. Zdi se ji, da je končano tudi njeno življenje.
Izgnanstvo
S prihodom v Kanado pade pripovedovalka iz »mreže smisla v breztežnost kaosa«. Izguba otroštva, izguba domovine, izguba jezika in kulture, vse se zgodi naenkrat. Angleščine ne zna niti besede, njeni sošolci si komajda predstavljajo, od kod prihaja, tudi o holokavstu ne vedo veliko. Komunistični Krakov in kapitalistični Vancouver nista primerljiva po ničemer – v prvem so, denimo, vsa stanovanja majhna in pusta, v drugem se nenadoma znajdejo v prostorni hiši bogatašev, ki je njihovo začasno zatočišče.
Že prvi dan v novi šoli v Vancouvru ji spremenijo ime: iz Ewe postane Eva, njena sestra pa iz Aline Elaine. Strašno se trudi posvojiti nov jezik oziroma, kot pravi, si želi, da bi jo jezik naselil. Toda angleški jezik je zanjo še dolgo le glasovna maska, ki ne izraža tega, kar bi rada povedala, še posebej pa ne občutkov: »reka« v poljščini zveni živo, napolnjeno z bistvom reke, angleška »river« pa je povsem hladna beseda. Izgubi tudi občutek za humor, saj svojih novih kanadskih prijateljev ne more posiljevati s protiruskimi vici.
»Ko se sprehajam po ulicah Vancouvra, sem noseča od podob Poljske, noseča in bolna. Tęskota ovije s tanko prevleko vse, kar je okrog mene, in mi usmeri pogled navznoter. Najmočneje v sebi občutim tisto, kar sem izgubila,« pravi. Nostalgija je čustvo, katerega barvo in moč ji je usojeno spoznati do zadnjih odtenkov.
Poljsko nosi v sebi, Poljska zanjo postane oblika ljubezni. »Izguba je magično varovalno sredstvo. Ob ločitvi čas obstane in nobeni poznejši vtisi ne morejo omadeževati podobe, ki je obstala v spominu. Hiša, vrt, pokrajina, ki si jih izgubil, za vedno ostanejo taki, kot se jih spominjaš. Nostalgija – to najbolj lirično vseh čustev – se kot jantar kristalizira okoli teh podob,« zapiše Eva Hoffman.
V Vancouvru nadaljuje glasbeno izobrazbo pri gospodu Ostropovu, njun odnos meji na najčistejšo ljubezen. Hkrati je strašno prizadevna v šoli, vidi, da se v Ameriki to splača.
Novi svet
Tretji del knjige nosi naslov Novi svet in tu je Eva Hoffman že nekoliko bolj sprijaznjena z novim položajem. Pri devetnajstih se je preselila v Združene države Amerike, v Teksas, kjer je dobila štipendijo na univerzi Rice. Kmalu zatem je končala pianistični študij na Yalu in leta 1974 je doktorirala na Harvardu. Njen svet je odtlej akademski svet, je profesorica literature, literarna kritičarka, pisateljica, urednica za področje knjig pri New York Timesu. Ob družbeno izenačujoči moči literature se v Ameriki začenja počutiti doma. Potem začne celo poučevati angleščino – zadnji jezikovni oreh, ki ga je morala streti, je na koncu strt. Angleški jezik je stopil v njeno telo, združil se je z najmehkejšim tkivom njenega bitja.
Ko se po veliko letih vrne na Poljsko, odkrije, da so spremembe v njeni prvi domovini zaradi konzervatorskega učinka komunizma relativno majhne. Odkrije tudi, da je njena preteklost, ki se je nekoč zdela neskončno oddaljena, postala oddaljena le en letalski let. Ta del knjige je nekakšen recheche du temps perdu, iskanje izgubljenega časa. V tem času nastane tudi knjiga Lost in Translation. Od leta 1993 živi Eva Hoffman v Londonu, na pol poti med Ameriko in Poljsko. Preselila se je, ker je pogrešala Evropo.
Ni čista avtobiografija
V intervjuju leta 2000 je Eva Hoffman dejala, da postane vsak imigrant nekakšen amaterski arheolog – enostavno opazi stvari, ki jih ljudje, ki so od vedno del neke kulture, ne opazijo. Ne gre samo za površinske razlike, temveč tudi za globlje, notranje razlike. Zanimivo je tudi, kako Eva Hoffman gleda na pisanje avtobiografije: »Pripovedovanje lastne zgodbe je konfrontacija in konstrukcija najglobljega občutka sebe.«
Prav brskanje po sebi in družbi, križanje subjektivnosti in zunanjega sveta, poglobljena refleksija delajo to knjigo več kot tipično avtobiografijo imigranta.
Ves čas sta bistvena avtoričin odnos do jezika in vprašanje, kako nas jezik in kultura strukturirata. Pa tudi vprašanje, kako te lahko jezik poseli, se ti usede v podzavest, kako besede dobijo barvo in občutke. Avtorica prav s to knjigo dokazuje, da je dobila bitko z jezikom – knjiga je jezikovno zelo pretanjena.
Njeno življenje je bilo življenje nenehne drugosti. Judinja na Poljskem, Poljakinja v Kanadi, človek z več potnimi listi ... Ta položaj je bil pogosto krut, a ji je ponujal tudi veliko možnosti za samospoznavanje, ki ga je popisala v knjigi Lost in Traslation. Z njo je pokazala, da je izgnanstvo arhetipsko stanje sodobnega življenja, s katerim se tako ali drugače soočamo vsi.
