Tiskane izdaje
Pri založbi Didakta je izšla nova kriminalka Odrešenik, ki jo je napisal Jo Nesbø. Do konca leta bo prišel v knjigarne tudi Snežak, še ena iz serije romanov o detektivu Harryju Holu. Zakaj nas skandinavske kriminalke tako vznemirjajo?
»Kriminalni romani mnogokrat bolj natančno opisujejo družbo, v kateri se dogajajo, kot klasična literatura. Če hočemo izvedeti, kakšna je bila Anglija v času med obema vojnama, moramo brati Agatho Christie,« je v enem od intervjujev dejala angleška avtorica kriminalnih romanov P. D. James, ki je umrla prejšnji mesec. Stara je bila petindevetdeset let.
In res. Poglejmo samo skandinavske kriminalke, ki opisujejo skrito in prikrito stran družbe, ki je s svojo tolerantno politiko in skromnimi prebivalci vzor številnim državam. Švedski pisatelji Stieg Larsson, Henning Mankell, Åsa Larsson, Camilla Läckberg ali Norvežana Jo Nesbø in Karin Fossum razkrivajo podzemlje in potlačeno podzavest severa: sovraštvo do priseljencev, vzpon neonacizma, pozabljeno sodelovanje s fašizmom, nasilje do žensk, kolonializem ... To so brutalne in zelo dobro napisane kriminalke, čeprav moram priznati, da me slavna trilogija Millennium pokojnega Stiega Larssona nikoli ni ravno navdušila.
Neskončna bela planjava
Prva skandinavska kriminalka, zaradi katere sem se na smrt zaljubila v severnjaške detektive, je bila Gospodična Smilla in njen občutek za sneg danskega pisatelja Petra Høega, zgodba o samotarski Inuitki Smilli, ki raziskuje smrt dečka in ima, kot pravi, matematične enačbe veliko raje kot ljudi. Ko gleda človeške sledove v snegu, ji je popolnoma jasno, ali je bil ta človek prestrašen, samozavesten, vesel, saj je odraščala med ljudstvom daljnega severa, za katere so odtisi v ledeni materiji natančna pisava čustev in strahov.
Smilli je jasno tudi, da v mestu ljudje gledamo drugače kot v neskončni ledeni planjavi; svet v velikem mestu opazujemo s točkasto usmerjenim žariščnim pogledom, v neskončni belini severa pa moraš pustiti, da ti posameznosti zdrsnejo iz fokusa, saj tako dobiš pregled celote in s takšnimi očmi, razmišlja Smilla, vidiš drugačno dejanskost in na obrazih opaziš stvari, ki jih drugi ne ugledajo. Najboljši detektivi, to sta vedela že Dashiell Hammett in Raymond Chandler s svojim Marlowom, so ponavadi samotneži, ljudomrzneži, a hkrati veliki romantiki.
Kriminalni romani imajo v skandinavskih državah dolgo tradicijo, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta jo odprla zakonca Maj Sjöwall in Per Wahlöö, ki sta napisala uspešno serijo romanov, v katerih nastopa detektiv Martin Beck.
Znano je tudi, da kriminalni žanr v Skandinaviji nikoli ni veljal za nekaj pogrošnega ali manj cenjen žanr, kot pri nas. Tudi eminentni avtorji, znani po klasičnih delih, se ga praviloma radi lotijo in ni tako nenavadno, da so najboljše kriminalke mnogokrat celo nagrajene z različnimi pomembnimi nagradami.
Neskončna bela pokrajina severa, kjer je vedno temačno in ledeno mrzlo, je kot laboratorijska petrijevka, v kateri se uspešno razvijajo depresivni in v svoje delo zaljubljeni detektivi ter pretkani in kruti morilci. Eden od takšnih detektivov je Harry Hole, ki ga je ustvaril norveški pisatelj Jo Nesbø.
Hole je strokovnjak za množične morilce, ozdravljeni narkoman in alkoholik, nekakšna mešanica slabega in dobrega. Vedno zaljubljen, predrzen in zapleten. V slovenščino so prevedeni trije romani o tem detektivu: Taščica, Brezskrbno in Pentagram. Pri založbi Didakta, kjer so izšli, so pred kratkim izdali še četrto – Odrešenik, in čez mesec dni naj bi bila na polici peta – Snežak, ki vsaj po mojem mnenju velja za eno najboljših iz te serije.
Poletje v Oslu
Pred leti sem za Sobotno prilogo v Oslu naredila daljši intervju z Nesbøm, bil je prijazen, zabaven in šarmanten. Bilo je poletje in prebivalci glavnega norveškega mesta so se do enajste ure zvečer sončili in imeli piknike v parku, ki obkroža kraljevo palačo.
S pisateljem sva se dobila v eni najboljših restavracij v Oslu Bølgen & Moi. Jasno mi je bilo, da je ves v pisanju, da vseskozi razmišlja o zgodbah, o detajlih. Da rad piše. Govoril mi je, da se veliko pogovarja z ljudmi, ki delajo na policiji, ki so njegovi prvi bralci.
»Prijatelj, ki dela v mrtvašnici, mi je pripovedoval, da so nekoč morali po truplo moškega, ki je več mesecev mrtev ležal na tleh, in ko so ga dvignili, so bila tla tam, kjer je ležal, čisto črna. To je grozljiva scena in je lahko v pripovedi zelo učinkovita.« Prodal je več kot dvajset milijonov knjig, ki nikoli ne padejo z lestvic najbolj branih.
Slovenija ga je zanimala, saj je od prijateljev izvedel, da imamo odlične stene za prosto plezanje, s katerim je obseden. V življenju je bil marsikaj: nogometaš, borznik, pevec znane rock skupine Di Derre. Ko je leta 1997 s skupino odpotoval na turnejo v Avstralijo, se je odločil, da bo tam napisal kriminalko, in tako je nastala njegova prva knjiga, v kateri je nastopil detektiv Harry Hole, o katerem pravi, da je v vseh teh letih postal njegov najboljši prijatelj.
Hole veliko razmišlja o nevrologiji, ornitologiji, filozofiji, je dober in slab človek hkrati, čeprav so njegovi nameni vedno dobri. Pisatelj pravi, da je, ko so ga novinarji spraševali, ali mu je kaj podoben, vedno odgovarjal, da nikakor ne, vendar zdaj mu postaja vedno bolj jasno, da ga je podzavestno vendarle ustvaril po svoji podobi. Kot pravi: kadar pisatelja dovolj dolgo sprašujete, zakaj je nekaj napisal, vam bo začel govoriti o lastnem življenju.
Roman Taščica je posvetil očetu, ki je se je med drugo svetovno vojno na vzhodni fronti boril na strani Nemcev. Bilo mu je komaj devetnajst let. Svojim otrokom je veliko govoril o tem, kako je moral pospravljati raztreščena trupla ubitih tovarišev, kako je ranjen prišel na Dunaj in se zaljubil v bolniško sestro ... Vse te njegove zgodbe je Nesbø vključil v roman, ki je hkrati kriminalka in zgodovinski roman.
Nova prevoda
Knjiga Odrešenik se zaplete, ko na ledeno mrzlo decembrsko noč, ko je ljudi že zagrabila predpraznična nakupovalna mrzlica, na božičnem koncertu Vojske odrešitve poči strel. Eden od pevcev mrtev omahne na tla. Na prizorišče pridejo detektiv Harry Hole in njegovi raziskovalci, a ne najdejo nič oprijemljivega, saj ni osumljenca, ni orožja in ni motiva. A ko atentator odkrije, da je ustrelil napačnega človeka, Harry ugotovi, da se težave šele začenjajo.
Snežak je njegova najbolj filmska knjiga. Ko sva takrat klepetala v Bølgen & Moi, je ravno odjeknila novica, da si želi Martin Scorsese po tej kriminalki posneti film. Danes je vedno bolj jasno, da to ne bo ta ameriška filmska legenda, ampak švedski režiser Tomas Alfredson, ki je požel mednarodno slavo z vohunskim trilerjem Kotlar, krojač, vojak, vohun.
Nesbø pravi, da se mu mnogokrat zgodi, da začne pisati roman, ko ima v glavi le eno vizualno sceno, in prva ideja Snežaka je bila prav takšna, kot je začetek romana. V Oslu je zapadel prvi sneg. Žena pride domov iz službe in v kuhinji najde moža in sina, ki kuhata večerjo. Pohvali ju, češ, kako lepega sneženega moža sta naredila na vrtu, sin in mož pa ne vesta, o čem govori.
Pogledajo na vrt – in res, tam je velikanski sneženi mož. Morda so ga naredili sosedovi otroci. Fantek pritisne nos na okensko steklo in ugotovi, da je s snežakom na vrtu nekaj narobe. Ni tako, kot so ponavadi obrnjeni proti cesti, ampak gleda proti hiši, strmi naravnost v njihovo dnevno sobo, naravnost vanj ... »Če imaš takšno močno sceno, ni težko nadaljevati,« pove pisatelj. In potem se začnejo umori.
Že veste, kaj boste delali med prazniki? Ena od najlepših popolnih zamisli je: sneg, ogenj v kaminu, novoletna jelka v kotu, polna miza dobre hrane, udoben fotelj in kup neprebranih napetih knjig o Harryju Holu.
