Berem ... Boštjan Gorenc - Pižama

Kaj prebira raper, igralec, komik in prevajalec?

Objavljeno
08. september 2014 17.30
V. P. S, kultura
V. P. S, kultura

»Vsake toliko časa naletiš na knjigo, ki je preprosto ne moreš odložiti. Nekaterih ne moreš zaradi zgodbe, drugih zaradi prefinjenega avtorjevega sloga, tretjih pa zato, ker ti tega ne pusti otrok.

Panda Peter je zgodba o iskanju. O iskanju prijateljev, ki glavnemu junaku stalno polzijo iz rok. Če pod stalno razumemo šest strani. Glavni lik, ki je mimogrede po­vsem črno-bel, brez vsakršne globine in karakterizacije, med iskanjem ne izpolni nobene od zahtev Campbellovega monomita z izjemo klica po pustolovščini.

Ne motijo ga ne prepreke ne skušnjave, ne sooči se z razodetjem ali pokoro. Na poti mu sicer pomagajo – ne nadnaravne – živali, ki nam ponudijo v razmislek zanimivo moralno dilemo o segregaciji. Brez izrecne omembe, katere prijatelje išče Peter, vsi vedo, da misli mladičke iste vrste, kot je on, Ailuropoda melanoleuca.

Petru dokončno pomaga severni medved Simon – ki z belo barvo dlake aludira na Gandalfa Belega – in ga usmeri k prijateljem. Tam sledi končni zasuk, vreden samega Raya Bradburyja. Ko prijatelji zagledajo Petra, ga povabijo na bambus z obeti: »To bo zabava in pol!«

Zdaj dojamemo, da mladega pande ni gnala dalje želja po prijateljih, ampak po alkoholu. Da se je zaradi potrebe, ki mu jo vsiljuje ta notranji demon, pripravljen neustrašno soočiti s predatorskimi zvermi, da bi le prišel do nje.

Obenem postane očitno, da je omenjeni bambus krepko srkal tudi čuvaj v živalskem vrtu, ki je pustil odprta vrata vseh kletk, zaradi česar je Peter sploh zataval od prijateljev. Pogumna tema z obdelavo, ki zahteva precej bralčeve samoiniciativnosti.«