»Sicer moram priznati, da sem trenutno v coni, ko bi veliko raje kot o knjigah pisal o glasbi, pojavi in mitu, ki postaja Lana Del Rey, a to besedilo bo že počakalo na kakšno drugo priložnost in bo izbrbotalo – upam – ob primernejšem trenutku in kontekstu.
Knjige torej. Daljše obdobje, ko nisem bral leposlovja, sem ta mesec prekinil z romanom Ameriški bogovi Neila Gaimana, ki je, čeprav gre za mednarodni bestseller in je prejemnik številnih odlikovanj, kar se mene tiče, vsekakor delo, vredno vsaj še enkratne omembe, a to, žal, tako v pregovornem dobrem kot v slabem.
Čeprav se kot precejšen oboževalec Zvezdnih stez verjetno ne bi smel pritoževati čez slabe izvedbe sicer odličnih idej, tu nekako ne najdem druge poti. Osnovna premisa: človeško srce z vero ustvarja bogove. Konflikt: Severna Amerika, ZDA, je nekakšna nikogaršnja zemlja, starodavni bogovi pa tam bivajo kot nekakšni imigranti, analogni stari prdci, ki poskušajo preživeti v digitalnem svetu.
Ta moderni Somrak bogov se bere izjemno tekoče in nam, če smo količkaj pozorni, ponuja cel kup zabavnih referenc, bolj pa me je zmotilo siljenje k epskosti, ki – menim – sploh ni potrebna, vključno z ambientalnimi pasažami, motivi, slogom in strukturo, ki zdaj bolj, zdaj manj žalostno spominjajo na manj navdihnjena dela Stephena Kinga.
Čaka me tudi Sveta knjiga volkodlaka Viktorja Pelevina, o kateri sem slišal in bral ravno dovolj genialno prismuknjene stvari, da je pritegnila mojo pozornost. Upam le, da (kot pri Ameriških bogovih) ne pričakujem preveč.«













