Tiskane izdaje
»Trenutno sem v Prerekanjih angleškega pisatelja Juliana Barnsa, duhovitem romanu o ljubezenskem trikotniku, izdanem prijateljstvu in krhkih človeških odnosih ter svojstvenih čustvenih poteh. V Zgodovini sveta v 10 1/2 poglavjih je avtor zapisal, da sta ljubezen in resnica bistvena zveza.
V tem delu se ta bistvena zveza krha drobec za drobcem, a s humorjem na tretjo, četrto ali peto žogo. Trije glavni liki preigravajo vloge drug z drugim, dregajo v bralca, da se med protislovji sprašuje, kateri pogled je bolj jasen in kdo ima bolj prav.
Všeč so mi kratki iskrivi stavki, predvsem v liku sprva sarkastičnega Oliverja: »Imel je karizmo klopa.« Ali pa: »Svoje stanovanje sem poskušal urediti tako, da človeku ne bi preveč jemalo poguma.« In: »Pri uradniku za okencem v shrambi pozabljenih spominov sem pozabil shraniti natančno sliko njenega obličja in vedenja.«
To so stavki jezika, ki me je takoj zapeljal. Pred kakim mesecem sem priromala nekje do polovice Murakamijeve 1Q84, a kljub piščevi briljantnosti in izvrstni zgodbi osebno nisem navdušena nad dolgimi počasnimi opisnimi sprehodi besed.
Izjema je Svila italijanskega pisatelja Alessandra Baricca, sicer muzikologa, čigar besede, stavki, poglavja živijo tudi v zvoku. Za mano so vse njegove knjige (predvsem v italijanščini), v kratkem imam namen ponoviti njegovo Senza sangue in tudi knjigo Vesne Milek Cavazza, tokrat z drugačnimi očmi. Pred meseci me je razveselila in nasmejala tudi Ste že slišali tistega o Platonu avtorjev Thomasa Cathcarta in Daniela Kleina, pred spanjem pa včasih preberem pesem Mile Kačič ali Toneta Pavčka.«
