Tiskane izdaje
Založba Učila International je v kratkem času izdala kar tri knjige o britanskih rokerjih različnih generacij – Micku Jaggerju, Davidu Bowieju in nazadnje še o Billyju Idolu. Slednji je začel kariero v srčiki londonskega punka, v zasedbi Generation X, in jo kasneje kot samostojni umetnik nadaljeval v ZDA.
V avtobiografiji Plešem sam s seboj, ki je v izvirniku izšla lani in jo je v slovenščino prevedel Martin Jankovič, Billy Idol iskreno in brez dlake na jeziku pripoveduje o svojem življenju. Rodil se je kot William Michael Albert Broad 30. novembra 1955 v mestu Stanmore v angleški grofiji Middlesex, v družini računovodje in višje medicinske sestre. Ko je bil star dve leti, se je družina preselila v mesto Patchogue na Long Islandu blizu New Yorka.
Štiri leta kasneje, ko se jim je pridružila njegova sestra Jane, so se vrnili v Veliko Britanijo in se naselili v Bromleyju, jugovzhodnem predelu razširjenega Londona. Trmast in svojeglav, kot je bil, v šoli ni bil posebej uspešen, prav tako ne na univerzi. Trenja s starši so se stopnjevala, kajti njegove odločitve, da se bo zapisal glasbi, doma niso sprejeli z navdušenjem.
Leta 1976 se je pridružil druščini mladeničev in mladenk, bromleyjskemu kontingentu fenov skupine Sex Pistols, sledili so jim s koncerta na koncert. To je dragoceno pričevanje o dogodivščinah najstniškega Williama Broada, ki je bil v srčiki punkovskega dogajanja.
Mladenič, ki je že nekaj časa brenkal na kitaro in se izobraževal ob obiskovanju koncertov, se je kmalu odločil za punkovsko glasbeno kariero. Prevzel je ime Billy Idol, kar je premetanka besede »idle«, kot so ga klicali učitelji v šoli, ker je bil len. Ker je menil, da svet ni dovolj velik za dva »Idla«, saj je enega že imela skupina Monty Python, je raje postal Billy Idol. Takrat je skorajda postal tudi član zasedbe Siouxsie and the Banshees, kajti intenzivno se je družil s Siouxsie Sioux.
Generation X
Nazadnje se je leta 1977 kot kitarist pridružil punk skupini Chelsea, a jo je zapustil skupaj z baskitaristom Tonyjem Jamesom in ustanovila sta zasedbo Generation X. Skupina je postala uspešna, saj je, čeprav je delovala v okviru punka, precej poudarjala melodičnost glasbe, besedila pa so bila bolj osebna in čustvena kot pri drugih punk skupinah.
Billy je o tistih časih zapisal: »Mick Jones je napisal veliko zgodnjih pesmi Clashev in iz njegovega pristopa smo se veliko naučili. Pesmi, kot je From the Heart, ki sva jo s Tonyjem začela pisati v zanikrnem stanovanju, v katerem je Mick živel z glavno kitaristko skupine The Slits Viv Albertine, so bile dokaz našega prizadevanja, da bi prek glasbe izražali resnične občutke.
O medgeneracijskem konfliktu, resničnem in namišljenem, med starimi in novimi britanskimi glasbeniki priča zapis, da so Generation X odgovorili na pesem skupine The Who My Generation s pesmijo Your Generation. Idol pravi, da je njihov prvi singel izšel leta 1977. Elton John je takrat kot gostujoči kritik za Record Mirror zapisal: »To je naravnost obupno sranje ... grozljivo posneto.«
»Seveda smo takrat ravno peli o tem, da nam ni treba poslušati takšnih starih prdcev, zato smo njegovo kritiko sprejeli kot pohvalo,« pravi Idol. Po spletu okoliščin sta malo pozneje, leta 1988, z Eltonom sodelovala pri dobrodelnem gledališkem spektaklu Tommy skupine The Who, kjer je Idol igral norega bratranca Kevina. Nekaj let kasneje je po koncertu Elton prišel k Idolu v zaodrje in mu povedal, da mu je zelo všeč njegova pesem Lovechild.
Skupina Generation X se je s punk popom odmikala od revolucionarnega jedra punka, hkrati pa so se odnosi med člani začeli krhati. Billy Idol v knjigi precej natančno opisuje družbeno okolje konca sedemdesetih let tako po glasbeni kot družbeni plati. Bil je zraven vsepovsod, tudi pri nastanku legendarnega londonskega punk kluba The Roxy.
Selitev v ZDA
Ko se je preselil v Združene države Amerike, je sprva vztrajal v New Yorku. Medtem ko je v skupini Generation X imel ustvarjalnega brata v baskitaristu Tonyju Jamesu, je bil v ZDA povsem sam. Založba ga je sicer podpirala, vendar je bil povsem izgubljen, dokler ni našel izvrstnega kitarista Steva Stevensa. Ko sta se združila, so začele nastajati melodične pop punk poskočnice ostrih ritmov, ki so zaznamovale njegov prvi album Billy Idol (1982) in svetovno uspešen Rebel Yell (1983).
V knjigi natančno opisuje zanimive okoliščine nastanka posameznih pesmi, kot so recimo White Wedding, Hot in the City, Hole in the Wall, Dancing with Myself, Rebel Yell, Eyes Without a Face, Blue Highway, Flesh for Fantasy, Catch My Fall, prav tako opisuje ozadja snemanja videov za te pesmi. Billy Idol je bil eden prvih zvezdnikov takrat novonastale glasbene televizije MTV, ki je povsem predrugačila dojemanje glasbe in napovedovala velike spremembe, ki so sledile z digitalizacijo glasbe in internetom.
Billy Idol je bil takrat močno zasvojen ne samo z glasbo, temveč tudi z različnimi substancami in seksom, tako da po nekaj letih Steve Stevens ni več hotel sodelovati z njim. Tako je sam posnel vizionarski album Cyberpunk (1993). Album je bil sprejet zelo zadržano. Šele ko se je spet združil s Stevensom, je lahko nadaljeval glasbeno kariero na svetovni ravni.
V avtobiografiji Plešem sam s seboj pripovedovalec premore toliko iskrenosti in iskrivosti, da prizna svoje napake, neumnosti, ki jih je naredil, ter nemogoče obnašanje, občasno se tudi zahvali ter za kaj opraviči. To sočno branje je v prvem delu treba poslušati ob glasbeni kulisi prvoborcev britanskega punka in v drugem ob Idolovih pesmih s samostojnih albumov.
Pa še to. Knjigo je avtor naslovil po pesmi Dancing with Myself, ki je bila zadnja uspešnica skupine Generation X, kasneje pa je postala velika uspešnica samostojne kariere Billyja Idola. Idejo zanjo je dobil na drogeraških dvotedenskih počitnicah v Tokiu, ko je videl mlade Japonke, kako so v diskoteki plesale pred ogledali same s seboj. To je srhljivo ponazarjalo njihovo samoto in osamljenost, ki se vztrajno ponavlja tudi v Billyjevem življenjepisu.
