»Bilo je 18-minutno predavanje, dajte mi mir«

Kakšno naj bi bilo izobraževanje, če bi ga lahko na novo ­izumili? Bi imeli šole? Bi pisali­ teste? Kako ga lahko spremenimo? Kje naj začnemo? Podobna vprašanja si zastavljajo po vsem svetu. Ken Robinson­ v svoji najnovejši knjigi­ odgovarja,­ da lahko vsakdo sproži proces sprememb, in to že na svoji šoli.

Britanec sir Ken Robinson – njegovo predavanje na konferenci dobrih idej TED si je ogledalo več kot tristo milijonov ljudi po svetu in velja za najbolj gledano predavanje vseh časov – že dolgo, tudi v omenjenem odmevnem predavanju, opozarja, da javno šolstvo po svetu izobražuje univerzitetne profesorje. V šolah, v katerih skrbijo zgolj za znanje in pozabljajo na vrednote, sledijo temu pogledu. Toda univerzitetni profesor je le en poklic od mnogih in družba ne sme temeljiti samo na znanju, ampak mora temeljiti tudi na vrednotah.

V prihodnjih desetletjih bo diplomiralo več ljudi kot kadarkoli prej. Diplome so že zdaj ničvredne. Nekoč so zagotavljale službo, zdaj pa mladi zanjo skorajda potrebujejo doktorat, dodaja. Šole sodelujejo pri ustvarjanju storilnostno naravnanih posameznikov, torej dobrih delavcev, ne pa ustvarjalnih mislecev. A rast prebivalstva in razvoj tehnologije sta pomembno zaznamovala delovna mesta in potrebe po drugačnih veščinah in znanjih. V prihodnosti sedanji sistem ne bo več uporaben, zato, opozarja, moramo premisliti temeljne principe, po katerih šolamo otroke. Vsi otroci imajo talent, ki pa ga v šoli uspešno uničimo, čeprav je ustvarjalnost enako pomembna kot pismenost. »Picasso je rekel, da so otroci rojeni umetniki. Izziv je, kako ostati umetnik, ko odraščaš,« v predavanju pojasnjuje Ken Robinson.

Plesalke med učenci

Za zgled je navedel primer Gyllian­ Lynne, plesalke, ki je zaslovela s svojimi produkcijami na londonskem West Endu. Kot majhno deklico jo je mama odpeljala k zdravniku, ker je bila v šoli zelo nemirna. Imela je srečo. Zdravnik je prepoznal, da z deklico ni nič narobe. Da je le – plesalka. Kdo drug bi ji predpisal pomirjevala.

Šola pa ne uničuje samo talentov. V učence vceplja tudi strah pred napakami, zato se kot odrasli v poklicnem življenju bojimo, da bomo naredili kaj narobe. Zakaj je tako? Z javnim šolstvom po svetu je narobe predvsem to, da je bilo izumljeno v industrijski dobi. Zato je čas, da ga znova premislimo, poudarja Ken Robinson. Težava pa je, kako. Leta 1990 je malokdo, če sploh kdo, slutil, da se bomo še pred koncem desetletja med hojo lahko pogovarjali po telefonu in da bomo knjige nakupovali v dnevni sobi. Kakšen bo svet čez petdeset let? Tega nihče ne ve. Učitelji tako šolajo otroke za življenje v svetu, ki ga ne poznajo.

Toda, pravi Ken Robinson, učitelji lahko kljub temu že danes veliko naredijo. Prav vsak od njih, ne glede na omejitve sistema, v katerega so vpeti. To je, da prepoznajo plesalke med svojimi učenci.

Po njegovem predavanju na TED so se mu začeli oglašati učenci in študentje, starši in učitelji z vsega sveta. Mnogi so mu sporočali, da so obupani nad zadušljivimi učinki testiranja in standardiziranja, da se počutijo nemočne in da ne morejo storiti ničesar, da bi spremenili izobraževanje. »Nekateri mi rečejo, da z užitkom poslušajo moja predavanja na spletu, vendar jih moti, ker ne povem, kaj bi lahko naredili, da bi spremenili sistem. Troje odgovorov imam. Prvi je: 'Bilo je osemnajstminutno predavanje, dajte mi mir.' Drugi je: 'Če vas resnično zanima, kaj mislim, objavil sem že nekaj knjig, poročil in strategij o vsem tem, ki bi vam mogoče pomagali.' Tretji odgovor je ta knjiga.«

Dolgoletne izkušnje

Izšla je tudi pri nas. To je knjiga Kreativne šole: množična revolucija, ki preoblikuje izobraževanje. Ken Robinson jo je napisal v soavtorstvu z Loujem Aronico. V slovenščino jo je prevedla Vera Čertalič, izšla pa je pri novogoriški založbi Eno (2015).

V njej Robinson pravi: »Pogosto mi zastavljajo isto vprašanje. Kaj je narobe v izobraževanju in zakaj? Kakšno naj bi bilo izobraževanje, če bi ga lahko na novo izumili? Bi imeli šole? Kaj bi se dogajalo v njih? Bi pisali teste? In če pravite, da lahko spremenimo izobraževanje, kje naj začnem?«

Najosnovnejše vprašanje je, čemu je izobraževanje namenjeno, odgovarja. Mnenja ljudi se zelo razlikujejo. Prav tako kot »demokracija« in »pravica« je tudi izobraževanje primer esencialno spornega koncepta. Različnim ljudem pomeni različne stvari, zato se je v knjigi najprej lotil definicij in napisal nekaj besed o učenju, izobraževanju, usposabljanju in šolah. Te, pravi, včasih pomešamo.

V knjigi, ki je razdeljena na deset poglavij, ob njih pa sta še uvod in sklepna beseda, je nato predstavil konkretne zglede sprememb na posameznih šolah. Pojasnil je, zakaj so se zgodile, in jih umestil v širši kontekst lokalne in državne skupnosti ter prevladujoče šolske miselnosti. A ne gre le za teorijo, poudarja, čeprav ponuja različne teoretične poglede na pristop, ki ga zagovarja. To, za kar se zavzema, temelji na dolgoletnih izkušnjah in proučevanju, kaj v izobraževanju deluje in kaj ne. »Tudi izzivi, s katerimi se na Zemlji soočamo, niso prav nič teoretični. Spopadamo se z negotovo prihodnostjo, a ne gre za to, da bi morali ravnati bolje, kot smo doslej. Narediti moramo nekaj drugega. Ne gre za to, da bi morali popraviti sistem, temveč za to, da ga moramo spremeniti.«

Revolucija v izobraževanju

Svet doživlja revolucionarne spremembe in revolucijo potrebujemo tudi v izobraževanju. Kot večina revolucij tudi ta že dolgo vre in ponekod je že izbruhnila. Ne poteka od zgoraj navzdol, temveč, kakor mora, od spodaj navzgor. Revolucije ne čakajo zakonodaje, dodaja Britanec. »Vzniknejo iz tistega, kar počnejo ljudje na osnovni ravni. Izobraževanje ne poteka v sobah, kjer zasedajo zakonodajne komisije, in tudi ne v leporečju politikov. Poteka v šolah med učenci in učitelji. Če ste učitelj, ste za učence sistem vi. Če ste šolski ravnatelj, ste za šole, ki jih nadzirate, sistem vi,« pravi in nadaljuje: »Če ste kakorkoli vključeni v izobraževanje, imate troje možnosti: lahko spreminjate znotraj sistema, lahko zahtevate spremembe v sistemu ali pa se odločite za pobude zunaj sistema. Veliko zgledov, navedenih v knjigi, vključuje inovacije znotraj sistema, kakršen je. Sistemi kot celota se lahko spreminjajo in v mnogih pogledih se že. Več inovacij ko sprejme, verjetneje je, da se spreminja kot celota.«

Kreativne šole so prav zaradi tega vsekakor knjiga, ki bi jo moral prebrati vsakdo, ki ima v šoli otroka, in vsakdo, ki dela v šoli ali se tako ali drugače ukvarja s šolo. Toliko bolj, če s šolo ni zadovoljen in razmišlja, kaj lahko naredi, da bi jo spremenil.