Tiskane izdaje
Da utegne ameriški glasbenik Bob Dylan dobiti Nobelovo nagrado za književnost, se je govorilo vrsto let. Ko jo je letos dobil, je to vendarle izzvalo precejšnjo osuplost, saj na svetu izhaja toliko vrhunske proze in poezije, s katerima se Dylanov pesniški opus, kakorkoli je konsezualno cenjen, ne more meriti.
Dylan je bil prvič uradno nominiran na Nobelovo nagrado leta 1997 in potem vsako naslednje leto do 2002. Zatem ga nekaj časa niso predlagali, zadnjih nekaj zaporednih let pa spet.
Bob Dylan velja za enega največjih sodobnih kantavtorjev, ki je pogosto s pesmimi izražal upor proti politiki in družbenim razmeram, govoril je o religioznih vprašanjih ter pel o ljubezni. Zaradi takšnega angažmaja je postal kultna osebnost generacije šestdesetih let in tudi poznejših.
Ameriški pevec, skladatelj in pesnik, s pravim imenom Robert Zimmerman, ki je pustil močan pečat na popularni glasbi, se je rodil 24. maja 1941 v Minnesoti. Kot otrok je veliko poslušal radio, na začetku se je navduševal nad countryjem in bluesom ter šele pozneje nad rock 'n' rollom. V srednji šoli je ustanovil nekaj bendov, njegovi glasbeni začetki pa so bili obarvani z mešanico rocka in folka.
Na začetku šestdesetih let je opustil študij, se preselil v New York, da bi se posvetil glasbi. Pozitivne kritike njegovih klubskih nastopov v New York Timesu in ustna priporočila so ga pripeljali do legendarnega lovca na glasbene talente, producenta Johna Hammonda in do pogodbe s Columbia Recordsom ter do prvega albuma Bob Dylan. Njegova besedila so bila v tistem času protestna, vsebovala so politična stališča, z leti pa se je oddaljeval od družbenopolitični tem.
Iz glasbe tudi v literaturo
Sredi šestdesetih let je imel težko prometno nesrečo in se je za nekaj časa umaknil iz javnega življenja. Ko si je opomogel, je ustvarjal naprej, ne samo glasbo. V sedemdesetih letih je objavil zbirko spontanih proznih in težko razumljivih zapisov Tarantula in knjigo Writings and Drawings by Bob Dylan, napisal glasbo za film Bivši prijatelj Kid (Pat Garrett and Billy the Kid), v katerem je tudi igral.
V bogati karieri je sodeloval še pri nekaj filmih, v nekaterih je tudi igral. Pozneje je izdal še nekaj knjig, v slovenščini imamo med drugim zbirki pesmi Ni še mrak v prevodu Mateja Krajnca in Za zmeraj mlad v prevodu Jureta Potokarja. Dylan je v šestdesetih letih veliko razmišljal o religiji, iz judaizma je prestopil v krščanstvo, v osemdesetih pa se je spet vrnil k judaizmu.
Vztrajanje pri kakovosti
Dylan igra kitaro, orglice in klavir, objavil je več kot 37 studijskih albumov, zadnjega, Fallen Angels, letos maja, med njimi pa so najbolj znani The Freewheelin, Blonde on Blonde, Blood on the Tracks, Desire ter novejši Love and Theft in Modern Times, medtem ko so med njegovimi najbolj znanimi pesmimi Blowin' in the Wind, The Times They Are a-Changin, Like a Rolling Stone, Just Like A Woman, All Along the Watchtower, Lay Lady Lay.
Dylan je eden prvih glasbenikov, ki je vztrajal pri kakovosti besedil pesmi, njegovo petje pa je odškrnilo vrata drugim pevcem z manj atraktivnim glasom. Je eden od prvih, ki je igral folk rock, k čemur ga je spodbudila priredba njegove pesmi Mr Tambourine Man skupine Byrds, ter country rock in americano na albumih iz šestdesetih in sedemdesetih leti prejšnjega stoletja. Posnel je prvi dvojni album v zgodovini glasbe, Blonde on Blonde leta1966.
Za svoje delo je dobil številne nagrade, časopis Time ga je uvrstil med sto najvplivnejših osebnosti 20. stoletja.
Mož več osebnosti
Kdo je v resnici Bob Dylan? Na to vprašanje je skušal odgovoriti eden od avtorjev njegove biografije David Dalton. Odgovora ni našel, kajti pravi Bob Dylan ne obstaja, ugotavlja. Robert Allan Zimmerman je več sto različnih osebnosti, ki jih sam pridno proizvaja že pol stoletja. Kdo je pravzaprav on? Je to tisti skodrani mulec, očitno žicar in prevarant, ki zviška pohujšuje »izbrano hipstersko smetano« zgodnjih šestdesetih?
Tisti glasbenik, ki so ga nekajkrat odpisali kritiki in medijski baroni komercialne pop glasbe? Tisti, ki si je drznil akustično kitaro zamenjati z električno, na grozo svojih oboževalcev in na njihovo razočaranje, ker je dvignil roke od »protestnih pesmi«? Biograf kakor mimogrede opomni, da je Dylan svoj prvi milijon zaslužil prav s protestnimi pesmimi; potem je šel samo naprej, vse do današnjega dne, kritiki iz »izbrane hipsterske smetane« pa naj se gredo solit.
Biograf Dalton se tudi ne ustavi. Dylan je, nadaljuje, »uzurpator avtorskih pravic ... klasični ameriški arhetip, šarlatan, ki predstavlja resnico s prikrivanjem in katere sama navzočnost vsiljuje vprašanje, ali sploh obstaja nekaj takega kot nespremenljiva zavest ... Njegov podvig je kanibalizirati znatno odlagališče ameriške zgodovine – njene balade, napeve in pravljične otroške pesmice – ter združiti v pesem to celotno množico likov in njihovih zgodb.
Večkrat so Dylana ga obtožili, da je plagiral svoje pesmi, sam je priznal, da si je sposojal in citiral dela raznih avtorjev, med drugim od Japonca Juničija Sage in ameriškega pesnika Henryja Timroda, češ da je to povsem normalno v glasbi, posebej v folku in jazzu.
Prihaja in odhaja
Dalton pravi, da se večina glasbenikov vrača samo enkrat, medtem ko se je Zimmerman vrnil vsaj petkrat in še ni konec. Očitno res. Dylan je od leta 1988 na t.i. Neskončni turneji, lani je nastopil tudi v ljubljanski Stožicah. Pred tem pa je v Sloveniji je nastopil trikrat, v letih 1991, 1999 in 2010. Na leto ima okoli 100 koncertov, od tega največ v ZDA.
Dylan je padal in se dvigal, pokopan je bil večkrat, toda »krsta je bila zmeraj prazna – on je spolzek kot jegulja, talmudski tornado, sintaktična kača«.
Sam Shepard, ugledni ameriški avtor dram, scenarijev, režiser in igralec pravi: »Nikoli nisem videl nečesa takega. On preprosto izgine. To je kameleonska narava ameriškega junaka. Njegova rešitev vprašanja identitete je kot trik s tremi kartami«, pravi Dalton. Biograf Dalton pri koncu knjige, ki jo je končal 2012, pravi: »V prvem desetletju 21. stoletja je Dylan začel svoje posmrtno življenje.«
Je sam Dylan s svojim življenjem zadovoljen? Pri svojih 73 letih je dejal, da bi bil, če bi lahko še enkrat začel, najraje profesor, poučeval bi rimsko zgodovino in teologijo.
In kako je Švedska akademija pojasnila svojo izbiro nagrajenca? Sara Danius, stalna sekretarka Akademije, je ob razglasitvi rekla, da je Dylan »ustvaril nov poetični jezik znotraj ameriške glasbene tradicije«.
To bo najbrž držalo, toda njena primerjava s Homerjem in Sapho je čudna, pa četudi drži, da je bila poezija v antični Grčiji namenjena prepevanju in muziciranju.
