Tiskane izdaje
Roman Pogodba Mojce Širok je še en pomemben prispevek h kriminalnemu žanru. Avtorica, ki jo poznamo kot novinarko Televizije Slovenija in dolgoletno dopisnico nacionalke iz Rima, je svoje poznavanje Italije prelila v berljiv, napet in pretresljiv politični triler, ki so ga že ovenčali z nagrado modra ptica.
Kot se za kriminalni žanr spodobi, se knjiga začne s tremi nenavadnimi in pretresljivimi smrtmi: v elitni rimski soseski najdejo izmaličeno truplo enega najbolj uglednih in omreženih odvetnikov Giovannija Marie Silvestrija di Sant Cristofora. V tej noči si dozdevno vzame življenje mafijski šef Pasquale Lauria, prav tako te noči najdejo še eno truplo, o katerem se pokaže, da pripada pomembnemu italijanskemu kirurgu Adrianu Meneghiniju.
Komisar Emanuele Rubino, ki se je kalil v palermski protimafijski policijski enoti in je zadolžen za razrešitev Cristoforovega umora, kmalu dojame, da so te smrti povezane in da jih povezuje mafija; natančneje, vrh politike in mafije.
Zgodba romana temelji na resnični zgodovini boja proti mafiji. V začetku devetdesetih let je namreč ta rezultiral v brutalni usmrtitvi tožilca Giovannija Falconeja, pozneje pa tudi njegovega naslednika Paola Borsellina. V času, ko se je začel resen pregon proti mafiji, ki ga je s protesti podpirala tudi italijanska javnost, kriminalna organizacija ni varčevala z nasilnimi poboji vseh, ki so ji prekrižali pot. Z bombnimi napadi in streljanjem je terorizirala predvsem preiskovalce in tožilce. Sredi devetdesetih let so se - dovolj presenetljivo - pokoli končali. Osnovna teza Pogodbe je, da je pobijanje končal skrivni dogovor med predstavniki države in mafije. Najvišji državni predstavniki naj bi mafiji v zameno za konec pobijanja javnih funkcionarjev ponudili milejšo obravnavo njihovih poslov in mafijcev nasploh. V romanu tožilec Di Maura začne preiskavo, ki naj bi prišla do dna temu spornemu dogovoru.
»Pogodba« iz naslova knjige se nanaša prav na ta pakt, ki ga je država sklenila s hudičem; pakt, ki je v Italiji omogočil prosto pot korupciji, kriminalu in vsem možnim nečednostim, ki si jih lahko predstavljamo. Jasno je tudi, da bi razkritje tega pakta zamajalo temelje italijanske oblastne strukture. Če vemo, da je leta 1994 v Italiji prvič prišel na oblast Silvio Berlusconi, je avtoričin namig na politične botre spornega sporazuma jasen, četudi to in druga politična imena v knjigi niso uporabljena.
Tri veje korupcije
Mojca Širok kompleksne niti, ki vodijo od mafijskih šefov, prek odvetnikov, do političnih in medijskih veljakov (ne glede na njihovo politično usmeritev), razkriva predvsem prek treh protagonistov in njihovih gledišč. Ključno ali osrednjo perspektivo predstavlja Emanuele, zapiti, a inteligentni preiskovalec. Poveže se z novinarko Flaminio, staro ljubeznijo, ki jo je prekinil in jo je travmatični dogodek pohabil. Emanuele je vešč svojega posla, prav tako se zaveda, da mafijske lovke penetrirajo v še tako zavarovane sisteme in policijske ekipe.
Flaminijina perspektiva podobno razkrije povezanost medijev s političnimi silami, ki prek urednikov še tako politično motivirane umore hitro pretvorijo v škandale o žgečkljivih seksualnih perverzijah. S tem vnaprej diskreditirajo žrtve, tako da resnica - tudi če kdaj ugleda luč sveta - ne more imeti pomenljivega učinka. Roman priskrbi še politični zorni kot dogajanja, ki vključuje več ljudi, med katerimi izstopa zunanji minister Paolo Rinaldi, nekdanji Flaminijin mož, s katerim imata sina Pietra.
Rinaldi je začel kot uspešen novinar, ki si je zgradil integriteto s poročanjem o delovanju usmrčenih tožilcev. Po njunih krutih umorih pa je sprejel nespodobno povabilo s političnega vrha in novinarsko kariero zamenjal za politično. Cena za napredovanje je bila, kot razkriva roman, zelo visoka. V ozadju, za temi posli in zgodbami, tiči prekaljeni politični maček, senator Massimiliano Donato Sinagra.
Mojca Širok sijajno obvladuje tri osnovne perspektive zločina in številne junake. Zgodbo, četudi je zapletena in vključuje mrežo povezav, afer in interesov, avtorica jasno izpeljuje, obenem pa s posebno pozornostjo na stranske like ohranja kompleksnost in napetost situacije. Ko dojamemo način »poslovanja« med politiko, mafijo, preiskovalci in mediji, se zazdi usoda italijanskega prostora zapečatena. Prevevajoči brezup bralca zadene toliko bolj, kolikor več prizadevanj glavni junaki z Emanuelejem in Flaminio na čelu vložijo v svoj častitljivi, a na propad obsojeni projekt. Zgodba se zdi torej prepričljiva; prav lahko bi se odvila natanko tako, kot jo izpiše Mojca Širok, pri čemer smo lahko prepričani, da je - četudi verjetna - tudi nedokazljiva.
Zgodba z implikacijami
Roman prav gotovo naslavlja tiste, ki jim je dogajanje v Italiji blizu in so seznanjeni tudi s ključnimi akterji tamkajšnjega javnega življenja - v tem pogledu bi se morala Pogodba podati na italijanski literarni trg. A tudi bralec ali bralka, ki nista seznanjena s podrobnostmi političnega življenja pri sosedih, bosta črpala užitek v romanu iz tega, da so zapleteni umori in zločini na koncu pojasnjeni, da pa avtorica na ta račun ne žrtvuje kompleksnosti ali prevevajočega brezupa, ki ju je gradila in zadržala do konca.
Poleg politične poante Pogodbe, povezane z italijanskim prostorom, velja opozoriti tudi na njeno širšo poanto, ki zadeva status kriminalk. Te so sijajen medij za lansiranje političnih ali družbenih resnic, povezanih z oblastno korupcijo, za katere novinarji, tožilci in drugi vpleteni ne morejo najti dovolj dokazov. Fikcijske zgodbe, ki operirajo z resničnimi situacijami, s poznavanjem določenega političnega ozračja, veščim povezovanjem dogodkov, imajo lahko katarzični učinek.
V zgodovini samostojne Slovenije smo bili priča kar nekaj aferam in škandalom: od orožarskih, energetskih do tajkunskih in bančnih, ki so v glavnem ostale brez epiloga. Tako bi bilo soočenje z njimi vsaj skozi žanr političnega trilerja plodno. Samo želimo si torej, da bi se Mojca Širok s pisateljskimi veščinami, širino, poglobljenim poznavanjem in senzibilnostjo za (bolj in manj) sofisticirane politične igre v naslednjih delih lotila tudi domačih nečednosti.
