Tiskane izdaje
Zofko Kveder poznamo predvsem po fotografijah, na katerih skozi okrogla očala oziroma tako imenovani nanosnik strogo in resno gleda v svet. Za to resno podobo se skriva ženska, ki je živela pogumno in razburkano življenje. V knjigi Lastno življenje (Beletrina, 2017) ga razkriva Manca G. Renko.
Zofka Kveder (1878–1926) je igrala pomembno vlogo v slovenski literarni zgodovini. Bila je prva profesionalna slovenska pisateljica z močnim avtorskim glasom, ki je vstopila v tedaj skoraj izključno moški literarni svet. Njeni precej radikalni teksti z upornimi ženskimi liki in feminističnimi idejami so bili šok za slovensko kulturno javnost, zato je bila deležna kritik in zgražanja. Danes ji literarna stroka priznava mesto, ki ji gre, čeprav je trajalo dolgo, da se je to zgodilo.
Šestdeset let po začetku izhajanja zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, nacionalno pomembne znanstvenokritične izdaje slovenske književnosti, je bila uvrščena vanjo kot prva ženska avtorica. S tem se je začelo njeno ponovno približevanje bralstvu, pa tudi priznanje, da je »klasikinja slovenske literature«.
Manca G. Renko jo predstavi kot prvoborko za ženske pravice, kot pogumno, pokončno in samosvojo žensko, ki je žrtvovala vse, da je lahko živela »lastno življenje«, kot pravi v naslovu knjige. Avtorici, ki je zgodovinarka, pa tudi urednica spletnega portala Airbeletrina, uspe jasno naslikati čas, v katerem je živela, ter zgodovinske in družbene okoliščine, ki so krojile njeno življenje.
Piše, da se je Zofka Kveder rodila v času, ko večina žensk ni hodila v službo, ko se je od njih pričakovalo, da bodo matere in žene, ko niso imele volilne pravice, ko ni nihče ni pričakoval, da bodo razmišljale, pisale in ustvarjale. Sicer pa sledi razgibanemu Zofkinemu življenju, ki jo je vodilo od Loškega Potoka in družine, polne nasilja, do Ljubljane, Berna, Prage in Zagreba, kjer je na koncu strta umrla.
Govori o njenem težkem odnosu s svojima dvema možema, hrvaškim zdravnikom in pesnikom Vladimirjem Jelovškom in hrvaškim politikom Jurajem Demetrovićem. Piše o njenih treh hčerah, zlasti o prvorojeni Vladimiri, katere zgodnja smrt je Zofko zelo prizadela. Piše tudi o njenem literarnem delu, v katerem se je zavzemala za ženske in socialne pravice.
Manca G. Renko poskuša popestriti Zofkino zgodbo s takimi in drugačnimi vložki, ki naj bi spodbudili mlade k razmišljanju, med drugim z vložkom o žalovanju ob izgubi ljubljene osebe. Zofko prikazuje tudi kot človeka, ki se je navadil obvladovati bolečino in obup, a življenje jo je na koncu kljub temu strlo.
»Za pogumno lupino emancipirane ženske se je skrivala izčrpana, izgubljena, prestrašena, razočarana in obupana duša,« zapiše Manca G. Renko. Borila se je za lastno življenje, a na koncu se ji je to izmuznilo. Toda ideje, za katere se je zavzemala, so preživele. Knjigo, ki je napisana preprosto in živahno, saj je namenjena mladim bralcem, je z zanimivimi ilustracijami popestrila Samira Kentrić. Zagotovo bo prispevala k temu, da Zofkino življenje ne bo več samo pust biografski članek v leksikonu, temveč zanimiva človeška zgodba.
Samostojnost in svoboda
Sama sicer ni raziskovalka življenja Zofke Kveder, kot zgodovinarka pa precej dobro pozna čas in prostor, v katerem je živela. »Moje besedilo je literarizirana sinteza raziskav drugih. Predvsem sem se oprla na delo Katje Mihurko Poniž. V knjigi skušam prikazati predvsem Zofkin čas – in kako težko je bilo takrat ženskam živeti, kar skušam vsaj delno primerjati tudi z današnjim časom, ko je ženskam v mnogih situacijah še vedno težje kot moškim.«
Naslov knjige je mešanica Lastne sobe, besedila Virginie Woolf, in Njenega življenja, romana Zofke Kveder, pojasnjuje avtorica. »Zofka Kveder je z veliko poguma prišla do lastne sobe že pri devetnajstih letih v Kočevju, kjer je imela prvo resno službo.
Jasno je, koliko ji je pomenila: to njeno željo po svojem, lastnem, neodvisnem prostoru, v katerem lahko sama dela in se sama zabava, lahko spremljamo skozi njeno celotno življenje. Lastna soba je bila tako pomembna, da ni živela niti z moškim, ki ga je ljubila in s katerim je imela otroke – ker sta ji samostojnost in svoboda preveč pomenili,« pravi Manca G. Renko.
In kaj je bil po njenem mnenju glavni prispevek Zofke Kveder k ženski emancipaciji? »Bila je ena tistih, ki so ženskam odprle javni prostor, morda celo prva, ki je drastično posegla v svet, v katerem so dominirali moški. Sicer pa se je veliko ukvarjala z vprašanjem, na katero ženske še danes ne vemo odgovora: kako imeti družino in profesionalno življenje, ne da bi ob tem kdorkoli trpel, ne da bi se ob tem soočale s slabo vestjo. Zofka je dala jasno vedeti, da si želi biti tako mama kot profesionalka. Jasno je dala vedeti tudi, kako neverjetno težko je to.«
Po mnenju Mance G. Renko jo je na koncu zlomilo to, da je bila neskončno utrujena od življenja in vseh bojev, ki jih je morala izboriti. »Ko je umrla njena najstniška hči Vladka, je to tako globoko zarezalo vanjo, da se ni več zmogla soočati s problemi.
Bila je osamljena, v tujem mestu, v katerem so jo zasmehovali tako zaradi njene emancipiranosti kakor zaradi ločitve in novega zakona z Jurajem Demetrovićem, ki je bil eden najvplivnejših hrvaških politikov v Kraljevini SHS, hkrati pa sta imela tudi onadva čedalje več težav. Občutek imam, da je bila tako utrujena – od tragedij, dela in bojev –, da ni imela več moči, da bi se oprijela življenja; zbrala je le še toliko moči, da si ga je vzela.«
