Tiskane izdaje
»Koledar je naš gospodar,« je dejal profesor Paternu pred desetimi leti, ob enaki priložnosti. Takšnih kratkih, odlično poantiranih sentenc, katerih avtor ali izbirčni zbiratelj je, je še nekaj, pravzaprav je z njimi prešito njegovo znanstveno delo, ki si rado pomaga z lapidarnimi oblikami izjavljanja.
Ekspresivno-poetičen, glede na položaj izjavljanja lahko tudi »blasfemičen« jezik, je na daleč prepoznavni znak njegove znanstvene pisave. V tem smislu je ilustrativno tudi pogosto – kadar je hotel predstaviti bistvo poezije za široko rabo – navajanje znane misli Thomasa Manna, da je poezija »vesolje, stisnjeno v orehovo lupino«. Ali pa njegova prostodušna misel, izrečena, kolikor vem, samo enkrat in tudi pred desetimi leti: »Poezija, če je dobra, ni za po kosilu.«
A najbrž bi jubilejni zapis ob tako visoki obletnici tako pomembnega moža zahteval bolj imeniten začetek. Kristalinične drobnarije so namreč le svetleči se delci velike zgodbe, ki jo piše Paternu, ta pa zadeva tako slovensko literaturo kot slovensko literarno vedo.
Oboje ne zato, ker sta tako in tako povezani, ampak zato, ker je svojemu temeljnemu predmetu posvetil enako mero globinske pozornosti, kot je posvetil nadzorovane radovednosti metodam, s katerimi se mu je približal. V razsežnostih literarnega področja, ki ga obvladuje, je Paternu maratonec, v zadevah literarne vede inovator in heretik.
Kar zadeva »predmet«, se ta v njegovih študijah razteza od reformacije in baroka do ekspresionizma in postmodernizma. In od lirike do proze; z dramatiko se je ukvarjal manj, kar pa ne pomeni, da ni razbiral dramatičnih momentov pri prvih dveh. Jasno, da so ga v vesoljni slovenski literaturi vezala nase predvsem ozvezdja 19. in 20. stoletja: romantika s Prešernom, realistična proza, simbolizem in ekspresionizem, modernizem z avantgardo.
Pa tudi zamejska literatura, vprašanja o jeziku in posamezni samonikli pojavi. Prešernu je namenil dvoknjižno monografijo (France Prešeren in njegovo pesniško delo, 1976/77); to je temeljna knjiga modernega, se pravi pobiografskega, popozitivističnega prešernoslovja, enciklopedična zbirka vprašanj in odgovorov na temo o Prešernu; (skoraj) vse, kar je treba vedeti o njem in ostati radoveden.
Ne vem, če se profesor strinja, da je ta monografija njegovo življenjsko delo, za večino, ki smo bili njegovi študentje, zagotovo je. In za Prešerna, ki je imel pri tem odločilno besedo, tudi! Toda že pogled v kazala njegovih literarnozgodovinskih spisov (Pogledi 1 in 2, Književne študije 1, 2, 3) pove, da se prav dobro giblje tudi zunaj najbolj genetsko vročega literarnega materiala, predvsem pa celoten teritorij dobro vidi iz višav, ki niso akademske (čeprav je akademik), pač pa so zaznamovane z jasnino pogleda.
Ta pogled, v katerem sta srečno združena empirija in intuicija, mu je omogočil velike sintetične zaključke, s katerimi je izdelal tipologijo slovenske književnosti. Sintetična narava Paternujevih študij sodi med najbolj izdelana in zapomnljiva poglavja slovenske literarnozgodovinske vednosti. K velikim observacijam sodi tudi projekt Slovensko pesništvo upora 1941–1945 v štirih knjigah.
Paternujevo razmerje do literature je usodno zaresno, pravzaprav erotično; gre za avanturo, iz katere ni mogoče priti nedotaknjen (nekaj takega, a ne čisto enakega, je mogoče reči tudi za Dušana Pirjevca). Ni nedolžnega branja, je še ena od njegovih sentenčnih izjav. In to velja tudi za literarno vedo: v njej vidi antropološko zavezujoče početje, eden od njegovih najpomembnejših smislov je vrednotenje.
V zadnjih desetletjih, ko se je začela literarna veda izgubljati v poplavi kulturoloških konceptov, vztraja pri njenem avtonomnem dostojanstvu. V še »mladih« šestdesetih letih se je odmaknil od pozitivizma, v katerega se je »narodil«, in odprl vedo strukturalizmu ter semiotiki, predvsem pa (ne samo imanentni) interpretaciji, kar pomeni, da je literaturo razumel kot avtonomen fenomen in zato bistveno pristrigel zunajliterarna določila, predvsem politično ideologijo.
Na tem mestu ni mogoče pokazati vseh posledic tovrstne herezije, povejmo le, da je, na primer, omogočila tronizacijo Kocbekove in Zajčeve poezije, da je v seminar pripeljala modernistično liriko z vsemi avantgardističnimi »ekscesi«, da je kupila Šalamunu vstopnico do Parnasa ...
Povojna slovenska poezija seveda ni bila njegova edina terenska naloga (rezultati so najbolje vidni v knjigi Od ekspresionizma do postmoderne), a zagotovo je imela usoden vpliv na sočasno ustvarjanje in njegove različnozavestne akterje. Pravzaprav si ne znam predstavljati, kaj in kako bi se ji godilo brez Paternuja!
Res je koledar naš gospodar, toda dovoljeno nam je vsaj obračati liste – in on jih je vedno obračal z roko, ki se ni izogibala nevihtam eksistence in zgodovine.
