Tiskane izdaje
Zanimanje za biografsko in avtobiografsko pisanje je pri slovenskih bralcih vse večje in tukajšnji založniki jim že lep čas strežejo z vedno novimi naslovi, izvirnimi in predvsem prevodnimi. Žanr, ki ima v angloameriškem založništvu dolgo tradicijo, se ne nazadnje tudi lepo prodaja.
Pravzaprav je bralski pohlep po novih in novih uvidih v življenje vseh tistih, o katerih je mogoče napisati branja vredno knjigo, raznolik in nikakor noče ločevati med spomini, izpovedno esejistiko, dopisovanji ali klasičnimi biografskimi naslovi.
Drugače je s poklicnimi bralci, ti se sprašujejo o kredibilnosti tega ali onega samoopisovalca in dodajajo še druga neprijetna vprašanja, med drugim, ali je avtobiografija le bastardna oblika romana ali biografije, torej le posebna oblika pripovedništva, ki ga nikakor ni mogoče primerjati z biografijo, ta pač spada v ris stvarne literature in mora biti seveda trdno podprta z dejstvi. Avtobiografska besedila, vedo povedati raziskovalci, sicer spadajo med najstarejše oblike človekovega kulturnega izročila. Spominom je dovoljeno več kot biografiji ali avtobiografiji, ne le slogovno: avtor, ki popisuje svoje življenje, sam določa, kaj in kako bo ponudil v branje javnosti, »prodaja« ji lahko čisto svojo interpretacijo dogodkov.
Mojster izbora
Takega branja je na slovenskem knjižnem trgu pravzaprav nenavadno veliko, kratek pogled na zaslon pokaže, da je v razdelku biografij in spominov na spletni strani Bukla med naslovi, ki so še dobavljivi, enajstkrat po devetdeset knjig! Ponudba je, razumljivo, več kot raznolika, natančni popisi življenja tega ali onega nogometaša, naj si bodi Zlatan Ibrahimović ali Lionel Messi ali Luis Suárez, se prerivajo za bralsko pozornost s knjigami, v katerih je z izbrano optiko osvetljeno življenje Malale Jusafzaj, najmlajše dobitnice Nobelove nagrade za mir, »velike Habsburžanke« Marije Terezije, pa z življenjepisom najbolj znanega slovenskega še živečega pisatelja in intelektualca Borisa Pahorja ali popisom življenja kanadskega glasbenika in pesnika Leonarda Cohena.
Bralcem ob silni ponudbi ne more biti najlaže, ravno tej zadregi pa streže komaj pregledna ponudba del, ki se seveda razlikujejo po pristopih, analitičnosti in duhovitosti. Spomini pogosto otrpnejo pri naštevanju pomembnejših, celo prelomnih dogodkov posameznikovega življenja in so po tej plati – tako je na primer Življenje kitarista skupine Rolling Stones Keitha Richardsa, med novejšimi naslovi pa biografija Wendy Leigh o Davidu Bowieju – lahko zgolj popis nekaterih ekstravagantnosti.
Splošnejši pristop je ubral novinarski kolega Zdenko Matoz pri pisanju knjige 20 let knap'n'rolla, v kateri bralcu ponudi vse, kar je treba vedeti o glasbeni skupini iz Zagorja ob Savi Orlek, s slovarčkom knapovskih besed vred, manj običajno in le na meji biografskega se je glasbenika, ki jo je razvnel, in neznane dežele lotila Teksačanka Ruth Dupré v knjigi Vlado Kreslin, Slovenija in jaz, o liku in delu Zorana Predina pa je »zgodbo iz prve roke« napisal novinar in pisatelj Tadej Golob.
Brez zasebnih podrobnosti je znal avtobiografijo napisati glasbeni zvezdnik Bob Dylan, njegova knjiga, kot je lucidno zapisal eden slovenskih ocenjevalcev, je le čisti prikaz, kako postati Bob Dylan. Nekateri avtorji znajo svojo avtobiografijo prefinjeno zapeljati v smer pripovedne proze, med novejšimi naslovi so tu spominjanja Janka Kosa Umetniki in meščani, katerih drugi del še izide, »spominjarije« Poldeta Bibiča, tu je še »kulturna zgodovina skritega vsakdana«, druga knjiga spominov Kajetana Gantarja Zasilni pristanek.
Da je mogoče pero zasukati avtobiografsko, čeprav na prvi pogled ni videti tako, je pokazal Andrej Capuder z avtoportretno študijo Povest o knjigah, ki ob prebranem razkošno razkriva avtorjevo iskanje svoje lastne filozofije in hkrati slika čas njegovega duhovnega zorenja. Posebno zvrstno nišo si je s knjigo Pridni sinko zagotovil francoski pisatelj Pascal Bruckner, prevajalec Jaroslav Skrušný je zapisal, da je knjiga izrazito hibridna prozaistična forma, svojevrstna mešanica avtobiografske proze, temelječe na stvarnih, zgodovinsko preverljivih dejstvih, dogodkih, osebah in podatkih, in fikcijske, literarne naracije v najstrožjem smislu, ki je podrejena zakonitostim estetskega oblikovanja pripovednega toka.
Včasih je dovolj za knjigo le eno dejanje, na videz droben dogodek, tako je svojo knjigo Dosje Snowden o žvižgaču Edwardu Snowdnu zastavil publicist Luke Harding, na podoben način so skupni osemmesečni projekt znali v knjigo Ultrablues spraviti »Trije možje. Trije pisci. Trije tekači. Trije obsedenci. Trije bralci. Trije značaji«, namreč Boštjan Videmšek, Žiga X. Gombač in Samo Rugelj, podobna izhodišča, opisati dogodek, ki je spremenil življenje – posledice smrtne obsodbe, ki si jo je prislužil zaradi žalitve preroka –, je lahko imel v Spominih Salmana Rushdieja Joseph Anton, torej sam Rushdie. Le en dogodek stoji za knjigo pilota bombnika Teda W. Lawsona Trideset sekund nad Tokiem – ameriško maščevanje za japonsko bombardiranje Pearl Harborja.
Premočrtno zarisana življenjska zgodba
Na poseben način življenje in svoj čas razkriva knjiga Ljubimca z Vošnjakove ulice, v kateri je objavljeno ohranjeno dopisovanje med Silvo Ponikvar in Karlom Destovnikom Kajuhom leta 1942. Včasih je za impresivno knjigo dovolj tudi tako premočrtno zarisana življenjska zgodba, kakršno ponuja kitajski (in pozneje prebegli) baletnik Li Cunxin v mednarodni uspešnici Zadnji Maov plesalec ali ruski pisatelj sibirskega rodu Nikolaj Lilin v literarizirani avtobiografiji Sibirska vzgoja (napisal jo je v italijanščini, v Italiji tudi živi), v kateri razgrinja življenje v Pridnestrski moldavski republiki, udeležbo v vojni v Čečeniji in še marsikaj. V biografiko sodi tudi knjiga Fidela Castra o Che Guevari, v kateri je izbor Castrovih zapisov, intervjujev in govorov, ki jih je imel ob pomembnih dogodkih, povezanih s Chejem.
Med prevodnimi deli, v katerih bralca razveseli širina pogledovanja v preteklost, so na policah Moje življenje »literarnega papeža« Marcela Reich-Ranickega, biografska študija Jonathana Sperberja Revolucionar in njegov čas o Karlu Marxu, veličastni portret Adolfa Hitlerja zgodovinarja Iana Kershawa, ki je obveljal za doslej najbolj prepričljivo biografijo o Hitlerju, uspešnica Jožeta Pirjevca Tito in tovariši natančno, z novimi pričevanji in dokumenti popisuje ozadje Titovega političnega vzpona, ki se je tesno prepletal z življenjem in političnim delovanjem njegovih tovarišev. Povsem v beletrijo je zavila novinarska kolegica Vesna Milek z biografskim romanom Cavazza, nemški publicist Timur Vermes pa je s knjigo Spet je tukaj pokazal, da je mogoče o zadevah s Hitlerjem napisati več kot zabaven roman.
