Brez Butalcev nam živeti ni

Fran Milčinski: Pri založbi Sanje so pred kratkim izšle njegove Zbrane pravljice in pripovedke.

Objavljeno
14. april 2015 14.54
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura

Fran Milčinski, sodnik in humorist pa tudi oče Franeta­ ­Milčinskega - Ježka, je Slovencem ohranil marsikatero zgodbo­ iz naše preteklosti, saj je rad zapisoval svoje različice ljudskih pesmi in pripovedk. V slovenski kulturni genom se je za vedno zapisal z zgodbami o Butalcih, simpatičnih ­trdobučnežih, katerih slavne­ ne­umnosti sežejo dlje kot v ­deveto vas.

V knjigi Zbrane pravljice in pripovedke (Sanje) je štirideset pravljic, nekatere so objavljene prvič po sto letih, petintrideset – kar pomeni vse – butalskih humoresk, trinajst prizorov doslej spregledane Boriške pripovedke in devetnajst zgodb o kraljeviču Marku. Knjigo sta uredila Rok Zavrtanik in ­Tjaša ­Koprivec.

Ta je povedala, da je Kristina Brenkova, takrat še Vrhovec, v doktorski disertaciji o Franu Milčinskem med drugim zapisala, »da se nihče od naših pisateljev ni znal približati otrokom s takim preprostim razumevanjem, ljubeznijo in smehljajočo se dobrodušnostjo kot on«.

O tem, zakaj se je lotil pripovedovanja pravljic, je nekoč dejal, da »zaradi dece, svoje in druge. Najprej sem v roko vzel pravljiške snovi­ slovenskih narodnih pesmi. Iz neštetih inačic sem po svoje uredil dvajset pravljičnih snovi.«

Fran Milčinski se je namerno lotil slovenskih ljudskih pravljičnih motivov, saj je dojel pomen pravljice kot večne lepote, ki se je pretakala skozi slovenske rodove in tako našla svojo zadnjo, natisnjeno obliko. Ljudska pravljica namreč sega v dobo človeške prazgodovine in je prežeta z mislijo (in duhom), ki je v svojem bistvu poganska, mitična, je poudarila Tjaša Koprivec.

Profesorica za didaktiko slovenščine in slovensko književnost na Pedagoški fakulteti Milena Mileva Blažić se znanstveno ukvarja s tem področjem. »Zame so pravljice 'trupla', ki jih je treba raziskovati.­ Fran Milčinski je umel ustvarjalni ­kontinuum, ki se je začel z antičnimi­ miti.«

Prve pravljice za odrasle so nastale približno v 15. stoletju, za otroke pa ob koncu 17. stoletja. Da je Fran Milčinski uporabil kak starejši motiv, je logično, vendar je imel tvorni pristop do tradicije, saj je aktivno posegal in oblikoval te pravljice na novo, ker jih je posodabljal.

Ta pojav se imenuje memetika. Če teh pravljic ne bi predeloval in prirejal, bi gotovo (iz)umrle. Milčinski se tako navezuje na model svetovne, še posebej evropske pravljice, in takemu pristopu lahko rečemo ­avtorska pravljica.

Posebnost knjige Zbrane pravljice in pripovedke je, da sta urednika po tehtnem premisleku namerno pustila arhaični­ jezik, predvsem zaradi njegove melodičnosti, ki bi jo nasilno posodabljanje gotovo okrnilo. Tako ima bralec veliko priložnosti za srečevanje z besedami, ki so bile pred sto leti v slovenščini v splošni rabi, danes pa so nekatere skorajda povsem neznane.

Mogoče sta zato urednika tudi hudomušno dodala pravljični besednjak, da se sodobnemu in mlajšemu bralcu razodene pomen besed, kot so nikdo, ondi, todkaj, strepetati, nagrlin, čavelj, štibal, maseljc in podobne.

Slog pisanja Frana Milčinskega kaže, da je bil izobražen in nadarjen. Eno njegovih glavnih izraznih sredstev je ironija, ki je še najbolj opazna ravno v zgodbah o Butalcih. Ti bi po mnenju Milene Mileve Blažić morali biti del antologije svetovne književnosti.

»Žal pa imamo Slovenci ambivalenten odnos do tega književnega besedila, ki je neupravičen. To bi lahko lansirali v svet tako kot človeško ribico ali kakšno drugo našo posebnost. Le eno besedilo Butalcev je v slovenskem učnem načrtu, kar je katastrofa. Sama si zelo prizadevam, da bi posamezna imena, ne samo od Milčinskega, prišla v slovar slovenskega knjižnega jezika, saj so del nacionalne pisne dediščine, ki bi jo morali znati tudi promovirati. Njegov jezik je res enkraten.«

S knjigo Zbrane pravljice in pripovedke, ki so večinoma ilustrirane z izvirnimi starejšimi ilustracijami, je slovenskim bralcem in bralkam na voljo precejšen del opusa velikega pripovednika in prvovrstnega humorista, ki je znal pogledati v slovensko dušo in jo razgaliti na sprejemljiv način. Fran Milčinski je bil poklican, da oživi naš narodni in nerodni alter ego v Butalcih.