Fran Milčinski, sodnik in humorist pa tudi oče Franeta Milčinskega - Ježka, je Slovencem ohranil marsikatero zgodbo iz naše preteklosti, saj je rad zapisoval svoje različice ljudskih pesmi in pripovedk.
V knjigi Zbrane pravljice in pripovedke (Sanje) je štirideset pravljic, nekatere so objavljene prvič po sto letih, petintrideset – kar pomeni vse – butalskih humoresk, trinajst prizorov doslej spregledane Boriške pripovedke in devetnajst zgodb o kraljeviču Marku. Knjigo sta uredila Rok Zavrtanik in Tjaša Koprivec.
Ta je povedala, da je Kristina Brenkova, takrat še Vrhovec, v doktorski disertaciji o Franu Milčinskem med drugim zapisala, »da se nihče od naših pisateljev ni znal približati otrokom s takim preprostim razumevanjem, ljubeznijo in smehljajočo se dobrodušnostjo kot on«.
Fran Milčinski se je namerno lotil slovenskih ljudskih pravljičnih motivov, saj je dojel pomen pravljice kot večne lepote, ki se je pretakala skozi slovenske rodove in tako našla svojo zadnjo, natisnjeno obliko. Ljudska pravljica namreč sega v dobo človeške prazgodovine in je prežeta z mislijo (in duhom), ki je v svojem bistvu poganska, mitična, je poudarila Tjaša Koprivec.
Profesorica za didaktiko slovenščine in slovensko književnost na Pedagoški fakulteti Milena Mileva Blažić se znanstveno ukvarja s tem področjem. »Zame so pravljice 'trupla', ki jih je treba raziskovati. Fran Milčinski je umel ustvarjalni kontinuum, ki se je začel z antičnimi miti.«
Prve pravljice za odrasle so nastale približno v 15. stoletju, za otroke pa ob koncu 17. stoletja. Da je Fran Milčinski uporabil kak starejši motiv, je logično, vendar je imel tvorni pristop do tradicije, saj je aktivno posegal in oblikoval te pravljice na novo, ker jih je posodabljal.
Posebnost knjige Zbrane pravljice in pripovedke je, da sta urednika po tehtnem premisleku namerno pustila arhaični jezik, predvsem zaradi njegove melodičnosti, ki bi jo nasilno posodabljanje gotovo okrnilo. Tako ima bralec veliko priložnosti za srečevanje z besedami, ki so bile pred sto leti v slovenščini v splošni rabi, danes pa so nekatere skorajda povsem neznane.
Slog pisanja Frana Milčinskega kaže, da je bil izobražen in nadarjen. Eno njegovih glavnih izraznih sredstev je ironija, ki je še najbolj opazna ravno v zgodbah o Butalcih. Ti bi po mnenju Milene Mileve Blažić morali biti del antologije svetovne književnosti.
S knjigo Zbrane pravljice in pripovedke, ki so večinoma ilustrirane z izvirnimi starejšimi ilustracijami, je slovenskim bralcem in bralkam na voljo precejšen del opusa velikega pripovednika in prvovrstnega humorista, ki je znal pogledati v slovensko dušo in jo razgaliti na sprejemljiv način. Fran Milčinski je bil poklican, da oživi naš narodni in nerodni alter ego v Butalcih.