Tiskane izdaje
Petnajstega decembra 1840 je v bogato okrašenem Parizu termometer kazal minus petnajst stopinj Celzija. Toda več sto tisoč Parižanov ledeni mraz ni zadržal doma.
Pokloniti so se hoteli cesarju, čigar posmrtne ostanke so po dvomesečnem potovanju z velikim spremstvom in v razkošnem pogrebnem sprevodu končno pripeljali domov. Od Napoleonove smrti je minilo skoraj dvajset let.
Načrt za vrnitev posmrtnih ostankov nekdanjega cesarja z oddaljenega južnoatlantskega otoka Sveta Helena, kamor so ga leta 1815 izgnale britanske oblasti, je bil na pobudo kralja Ludvika Filipa Orleanskega skrbno načrtovan.
Najprej so morali prepričati britansko vlado, da je sploh dovolila izkop svojega največjega sovražnika in prenos njegovih posmrtnih ostankov v Francijo. To ni bilo enostavno, saj si Britanci niso prav nič želeli spodbujati novih valov francoske nostalgije in sanj o nekdanji imperialni slavi. A diplomati so zadevo kljub temu spretno rešili.
Potem je bilo treba organizirati izkop na Sveti Heleni in pripeljati posmrtne ostanke nazaj v Francijo, vse do Pariza, kar je zahtevalo veliko logistično spretnost. Začeli so izdelovati grobnico v tradicionalnem počivališču vojaških junakov v cerkvi Doma invalidov, kamor so ga pokopali, in okraševati Pariz – pri izdelavi mestnega lišpa in kipov, ki so slavili cesarjeva junaštva, se niso držali nazaj. Najeli so petdeset vodilnih francoskih umetnikov, za kar so porabili dva milijona takratnih frankov.
Ko je bila krsta z Napoleonovimi posmrtnimi ostanki končno v predmestju Pariza, so jo najprej ob spremstvu navdušene množice s pogrebno barko peljali po Sieni, potem pa jo preložili na velikansko zlato kočijo, ki je bila visoka več kot devet metrov in tehtala trinajst ton. Sklepni del poti cesarja, čigar politična in vojaška dejanja so v takratni Evropi pustila za sabo skoraj tri milijone žrtev, je dal krila legendi o Napoleonu in močno definiral Napoleonovo prihodnjo podobo.
Resnica zanj ni bila omejitev
Malokatera biografija se začne s slikovitim opisom pogreba portretiranca. Toda Alan Forrest, profesor novejše zgodovine in direktor centra za raziskovanje 19. stoletja na univerzi v britanskem Yorku, ga ni brez razloga uvrstil na začetek svoje knjige Napoleon (v prevodu Igorja Antiča je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi). Ko so namreč Parižani pospremili cesarja do zadnjega počivališča, je v zavesti Francozov že zdavnaj zadobil mitske razsežnosti človeka, ki je prišel iz ljudstva in rešil narod.
Obujanje njegovih vojaških dosežkov (ko so tudi debakle interpretirali kot spektakle), zaradi katerih je Francija za nekaj let vladala večini evropske celine, je Napoleona spremenilo v legendo, v kateri je bilo čedalje težje ločiti resničnega od konstruiranega Napoleona. Še zlasti, ker je leta 1769 v Ajacciu na Korziki rojeni Napoleon Bonaparte soustvarjal svoj kult – bil je mojster propagande, morda celo prvi politik, ki je razumel tako moč medijev kot umetnosti in za katerega resnica ni nikoli pomenila omejitve.
Otrok svojega časa
Poleg tega ni veliko zgodovinskih osebnosti, o katerih bi bilo toliko napisanega, ki bi bili tako velikokrat upodobljeni in bi tudi sami z mislijo na prihodnje generacije zapustili o sebi zloščene spomine. Odgovor na vprašanje, ali je bil Napoleon pozitivna ali negativna zgodovinska osebnost, predvsem pa, koliko je bil proizvod svojega časa, koliko pa je ta čas odločilno oblikoval, je velikokrat odvisen od tega, kdo odgovarja nanj.
Zavedajoč se teh dilem se skuša Forrest, poznavalec francoske revolucije in obdobja cesarstva, v biografiji čim bolj spustiti na realna tla in odmakniti od interpretov, ki vidijo zgodovino tega obdobja predvsem kot odsev Napoleonove izjemne osebne ambicije, njegovih vizij in domišljije.
Napoleon je za Forresta najpoprej otrok svojega časa. In če je bil njegov glavni dosežek, da je ustvaril civilni in pravni red, ki je pri Francozih spodbudil privrženost, v velikem delu Evrope pa živel tudi, ko je bilo cesarstvo le še oddaljeni spomin, tega reda seveda ni ustvaril sam. Ne glede na svoje ambicije in bitke, ki jih je bojeval za njihovo uresničitev.
Čas Napoleonovega cesarstva je bil namreč čas natančno izdelane pravne norme in razvite upravne strukture, ki sta za uspešno delovanje zahtevali, da so sicer različne ambicije posameznikov in družbenih slojev v seštevku gravitirale k podobnemu cilju. Da je bilo to mogoče, je bila po Forrestovem prepričanju potrebna generacija, ki je v učinkoviti, dobri in pravični vladi videla temeljne lastnosti moderne države. Torej generacija, ki se je formirala z razsvetljenstvom in humanizmom in v dekadi francoske revolucije dobila zgodovinsko priložnost.
Od stotnika do cesarja
Ob njenem začetku je bil Napoleon star dvajset let, kot topniški stotnik jo je pričakal v Parizu. Ob njenem koncu je bil že karizmatični, prvi konzul Francije in izkušeni ter proslavljeni general, za katerim so bile številne pomembne zmage. Leta 1804, star 35 let, se je oklical za cesarja Francozov in si v prihodnjih letih z imperialnimi vojaškimi pohodi podjarmil staro celino.
Ne glede na njegove nesporne vojaške, taktične in diplomatske talente ter njegovo veliko osebno karizmo in izjemne ambicije po Forrestovem mnenju vse to ne bi bilo mogoče, če Bonaparte ne bi pripadal generaciji, ki ji je francoska revolucija omogočila, da je lahko kljub svojemu socialnemu oziroma družbenemu poreklu na podlagi svojih sposobnosti in znanja zasedla položaje v državnih službah in modernizirala državo. Dediščina, ki so jo pustili za sabo, danes na splošno velja za Napoleonovo dediščino, in eden od namenov Forrestove knjige je tudi poprava te krivice.
Kompetentno,
Narativno gre biografiji očitati nekaj ponavljanja enega in istega ter slogovno tehnično pisanje, ki bralca ne potegne živo v čas, o katerem bere, ampak ga o njem, čeprav zelo kompetentno, poznavalsko in faktografsko bogato informira.
Forrestu gotovo uspe prepričljivo podati idejo o tem, kako pomemben je bil Napoleon kot simbol ter zakaj in kako je v času največjih vojaških in političnih zmag že samo njegovo ime pri nasprotnikih vzbujalo strah. Prav tako pristojno izpelje Napoleonov življenjepis in izriše politični čas Napoleonovega obdobja.
Glavna Forrestova pomanjkljivost, če je to pač pomanjkljivost, utegne biti ta, da pri pisanju ni imel pred sabo radovednega
