Tiskane izdaje
V Cankarjevem letu bodo velikega klasika in njegov opus osvetlili in interpretirali na vse mogoče načine: včeraj sta NUK in Zavod Škrateljc, založnik projekta Cankar v stripu, v čitalnici rokopisne zbirke Nuka pripravilo pogovor, na katerem so dr. Mladen Dolar, Matic Kocijančič in mag. Marijan Rupert, skrbnik pisateljeve bogate zapuščine v Nuku, ob moderaciji Ženje Leiler premišljali o Cankarju.
Posebno pozornost so razpravljavci razumljivo posvetili delom Hlapci, Moje življenje ter Hlapec Jernej in njegova pravica, ki so pred kratkim izšla v stripovski obliki (gre za dela Damijana Stepančiča, Tanje Komadina in Igorja Šinkovca, s katerimi je Cankarjeva misel zaživela tudi v stripu), spregovorili so o Cankarjevi zapuščini, življenjski poti, političnih nazorih, še največ mnenj pa je bil deležen Cankarjev odnos do krščanstva.
Prosil za obhajilo
Akademik Janko Kos je v letošnjem delu Misliti Cankarja, ki prinaša njegove premisleke o Cankarju iz zadnjega pol stoletja, v besedilu Cankarjeva razmerja do krščanstva, revolucije, spolnosti zapisal: »Cankar je bil prvi slovenski kulturnik, ki je nasprotje med svobodomiselstvom in krščanstvom prignal do kraja, ga razvil v skrajnih oblikah, razrešil pa tako, da je svojo svobodomiselnost pomiril s krščanstvom prek posebne oblike krščanske mistike, ki je prvi, verjetno pa tudi najpomembnejši primer mističnega v slovenski literaturi.«
Matic Kocijančič in Mladen Dolar sta včeraj ponudila svoji interpretaciji te žariščne in kompleksne točke pisateljeve biografije. Prvi je opozoril na radikalen preobrat v Cankarjevem odnosu do krščanstva, saj je v pismu bratu ugotavljal, da je katoliška vera najhujši sovražnik človeštva, pozneje, ob koncu obiska v Sarajevu, pa je celo prosil za obhajilo in si želel pogovorov s profesorji teologije.
Dolar – Hlapce je označil za najbolj kontemplativno slovensko delo – je navrgel, da je bil Cankar ob iskanju svoje poti do odrešitve do takratne katoliške cerkve in njenega delovanja izrazito kritičen, v njej je videl čisto zlo.
Pisateljeva distanca
Kocijančič je ob analizi mreže političnega in religioznega, kakor jo razkriva Hlapec Jernej in njegova pravica, dodal, da Jernej svoj projekt, ki pripelje do revolucionarne akcije, snuje kot zasledovanje božje obljube, Cankar pa z dialogi nakazuje, da gre za transformacijo krščanstva v nekaj, kar opravičuje nasilje oziroma radikalno politično akcijo, ki pripelje do nasilja.
Vendar to ni edini tip krščanstva v tem besedilu, drugi se razkriva ob presvetlitvi krščanskega odnosa do krivice, saj uporaba krščanstva v javnem diskurzu deluje kot apologija socialnih krivic, a tudi to ni edina dimenzija Cankarjevega teksta, saj avtor v njem nakaže distanco tako do Jernejevega projekta kot do samega krščanstva.
