Tiskane izdaje
Juergen Boos, ki je od leta 2005 direktor frankfurtskega knjižnega sejma, je dobro seznanjen z delovanjem svetovnega založništva. V pogovoru za Delo je spregovoril o priložnostih in napakah častnih gostij festivala ter prihodnosti knjige v digitalni dobi.
Častna gostja frankfurtskega sejma je, kot smo večkrat slišali, velika priložnost za državo, verjetno pa obstaja tudi način, kako zapraviti takšno priložnost. Kaj so po vaših izkušnjah največje napake, ki jih lahko država naredi pri pripravi tega projekta?
Mislim, da ni napak, ker so vse odločitve načrtne. Lahko vam namignemo, kaj se nam zdi problematično, a na koncu gre za odločitev države, tako da pravih napak ni. Po eni strani je lahko problematično to, da države vzamejo gostovanje kot enkratni dogodek, po koncu sejma oktobra pa ne napravijo nič več. Tako so nekatere države po koncu sejma razpustile organizacijske komisije, nihče ni nadaljeval dela. Imate srečo, da imate Javno agencijo za knjigo, precej držav namreč nima tovrstne institucije. Na projekt se pripravljajo tri leta, potem pa vsi pozabijo, da so sploh gostovali. Po izkušnjah sodeč lahko učinke gostovanja država spremlja še sedem let po dogodku, denimo v obliki prevodov.
Finska je takšen primer ...
Tako je. Druga možna napaka je, ko poskuša država prevzeti pobudo pri projektu, ne pa avtorji, založniki, profesionalci. Če projekt preveč obvladujejo politiki, bo težko dober. Katalonci so, denimo, izrabili gostovanje za promocijo neodvisne Katalonije, ne pa za prodor lastne literarne in kulturne scene.
Koliko prostora ponuja sejem za predstavitev drugih umetniških zvrsti, kot so vizualna umetnost, film idr.?
Na sejmu imamo široko definicijo literature. Ta ni le to, kar je napisano v knjigi, ampak zgodba, ki jo posreduješ na različne načine: skozi fotografijo, film, videoigro. Ko imaš zgodbo, postane intelektualna lastnina, nekdo jo poseduje in jo lahko proda. Ta dimenzija je zelo pomembna.
Juergen Boos je od leta 2005 direktor frankfurtskega knjižnega sejma. Foto: Wikipedia
Digitalni prostor je še en prostor za pripovedovanje zgodb. V Indoneziji in Indiji je na milijone ljudi, ki so stari manj kot trideset let. Ti niso navajeni na knjige, so pa navezani na svoje pametne telefone. A na teh orodjih lahko berejo. Nikoli ne bomo nehali brati. Pripovedovanje zgodb ne bo nikoli iz mode.
In vselej bo obstajala kritična masa ljudi, ki sprejemajo knjige.
Na potovanja vselej vzamem s sabo tiskane knjige. V ZDA prodaja e-knjig ne raste več. Toda včasih tovrstna oblika knjig pride prav; na letalu ali če nočeš, da te vidijo brati Petdeset odtenkov sive, oziroma ko gre za izobraževalne ali interaktivne materiale. Znanstvene knjige tiskajo le še na zahtevo. Obstaja več odzivov na nove tehnološke razmere. Hkrati s tem se poraja vprašanje avtorskih pravic. O tem veliko razpravljamo v Frankfurtu. Vzemiva fotografijo na steni Vile Podrožnik.
Razglasitev slovenske neodvisnosti ...
Recimo, da jo digitalizirate in objavite na internetu. Kdo je lastnik njenih pravic? Fotograf? Lastniki vile? Ne vem, kam vodi to, da se da vse digitalizirati in postane dostopno vsem. Veliko stvari moramo še predebatirati, zlasti o intelektualni lastnini.
Nekateri opozarjajo, da mlada generacija, vzgojena v digitalnem svetu, zaradi narave digitalnih orodij nima več potrpežljivosti, koncentracije za branje knjig. Kako gledate na te pomisleke?
To ne drži. Danes je zelo popularen Netflix. Tam imate nabor TV-serij, ki imajo po dvanajst enournih delov in potem še več sezon iste TV-serije naslednjih pet let. Mladi imajo čas in potrpežljivost za spremljanje tega. Gre le za to, da je treba najti vsebine, ki so blizu otrokom. Gledati gibljive slike ni samo po sebi slabo, prav tako ne igranje videoiger. Obstajajo različni formati, prek katerih spremljamo relevantne vsebine. Izobraževalni sistem od vrtca do univerze mora poskrbeti za to, da se otroci ne bojijo knjig, da knjiga ni elitistični produkt, ampak dostopna dobrina. Harryja Potterja so vsi brali v tiskani izdaji. Za usodo knjige in branja me sploh ne skrbi.
