Tiskane izdaje
Slikarski opus Francisa Bacona je v povojni zahodni figuraliki vplivno žarišče, ki meče senco na kasnejšo umetniško produkcijo. Tudi precej dobesedno.
V njegovih delih mrgoli senc z najrazličnejšimi formalnimi ali pomenskimi funkcijami, z njimi se je v novi knjigi Študija za portret sence, Francis Bacon soočila dr. Nataša Smolič. Knjiga prinaša dolgo serijo predlogov za osveženo razumevanje Bacona, v sodelovanju Studia humanitatis in ZRC SAZU pa je ugledala luč sveta v zbirki Apes.
»Če te vznemirja življenje, te mora vznemirjati tudi njegova senca, smrt,« je ena izmed zapisanih misli Francisa Bacona, slikarja človeških emocij in mesa, zamrznjenih nemih krikov ter neštetih upodobljenih senc, ki pa jih kot modernist ni upodabljal v smislu vizualne opore v mimetičnem podajanju vidnega sveta, ampak pogosto kot elemente s samosvojo logiko, neodvisno od ustroja in forme figure, ki naj bi ji pripadala. Kot svojevrstne deformirane sence, osamosvojene v odnosu do prav tako baconovsko deformirane figure. »Senca uide iz telesa kakor žival, ki ždi v nas,« je zapisal Gilles Deleuze, ki se je veliko posvečal Baconu in je ena od referenc v knjigi.
Sencam v Baconovem opusu so se različni avtorji že posvečali, a večje pozornosti, kot zapiše avtorica, ki je iz te teme doktorirala, še niso bile deležne. Sama je prav v tem segmentu zaznala eno vodilnih formalnih vlog pri Baconu, temeljni element njegovih kompozicij. Kaj bralcu ponuja knjiga, katere naslov nagovarja kot parafraza mnogokrat uporabljenega Baconovega naslova Študija za portret (...)?
Na domala 250 straneh ga usmerja predvsem v interpretacijo senc tako na Baconovih samostojnih slikah kot (predvsem) zanj značilnih sekvenčnih delih, triptihih.
Ne le tistih senc, na katere najprej pomisliš, torej senc, ki jih osvetljena telesa mečejo na bližnje površine in so v zgodovini likovne umetnosti pravzaprav manj samoumevne, kot se zdi – o njih je, denimo, pisal Ernst Hans Gombrich –, pač pa tudi o sencah v smislu likovnega senčenja teles, sencah kot gradniku slikarske tehnike grizaj ali, metaforično, o senčnih plateh človeškega obstoja: sencah tega, kar je nekoč bivalo, ali sencah, ki se zdijo kot klasične sence v Platonovi votlini. Prepreka do spoznanja.
Slikarstvo
Do Baconovih senc, na katere naletiš proti koncu knjige, ki se jih da interpretirati kot vizualizacijo ektoplazmatičnih izločkov, kot »materializacijo duha izven telesa«, znano iz spiritističnih seans. Sam slikar, ki ga je njegov podobno znameniti kolega in prijatelj Lucian Freud označil za najbolj divjega in najmodrejšega človeka, kar jih je kdaj spoznal, sebe ni imel toliko za slikarja kot za medij. Slikarstvo je razumel kot medijsko aktivnost.
Nataša Smolič sega v zgodovino umetnosti in njene klasične etape, od antike do Michelangela, Dürerja in seveda Velázqueza, prek Degasa, Rodina, Gauguina in često van Gogha, do prav tako često citiranih fotografskih raziskav teles v gibanju Eadwearda Muybridgea, filmov Ejzenštejna in Buñuela ali Baconu sodobnih likovnih fenomenov.
Vsebinsko pa od prav tako klasične antične kulture z grškimi erinijami in evmenidami v vlogi senčnih očitkov vesti do sodobne psihoanalize.
»Življenje in smrt gresta v vsakem primeru z roko v roki, ali ne? Smrt je kot senca življenja. Ko si mrtev, si mrtev, toda medtem ko si živ, te ideja smrti vedno spremlja.
Morda je običajno, da imajo ljudje, medtem ko gledajo moje slike, tak občutek. To me pravzaprav preseneča, ker sem v bistvu optimist, toda konec koncev, zakaj pa ne?« je Bacon povedal v enem zadnjih intervjujev pred smrtjo.
