Tiskane izdaje
Danes, ko tržaški pisatelj vstopa v stotretje leto, mu Mladinska knjiga s Cankarjevo založbo v ljubljanski knjigarni Konzorcij pripravlja sprejem, na katerem pa bosta - le kaj bi bil pisateljev rojstni dan brez knjige? - predstavljeni tudi dve novi deli, eno je njegovo, družbo mu dela zbornik z besedili z lanskoletnega znanstvenega simpozija o slovenski tržaški literarni šoli in književnem ustvarjanju Slovencev v Trstu od Trubarjevega časa do danes. Pahorjeva nova knjiga ima naslov Rdeči trikotniki, napisal jo je na povabilo urednice ugledne italijanske založbe Bompiani in je, na kratko povedano, vodnik po fašističnih in nacističnih taboriščih.
Že včeraj so kulturno društvo Peter Martinc, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, Primorski poletni festival, Mestna občina Koper v čitalnici Fulvia Tomizze v Kopru pripravili srečanje, na katerem so o knjigah spregovorile Marta Verginella, Tatjana Rojc in Neva Zajc, jubilant pa je že moral upihniti svečke na torti. Na ugotovitev, da mu vse najboljše želi tako rekoč vsa Slovenija, je Pahor za Delo odgovoril v povsem svojem slogu: »Čestitka, to je slišati lepo. A da bi nekaj veljala, bi morali tisti, ki jo izrekajo, nekaj upoštevati: če jaz pri svojih letih lahko rečem, da sem doživel slovensko državo, se moram bati, da bo razpadla, če bo tako razklana, kot je, in če ni opaziti enotnega čutenja, da jo moramo rešiti. Nobena čestitka ne more tega popraviti.« Tudi za šopek, ki ga je Pahor prejel včeraj zvečer, je dodal posebno navodilo: položijo naj ga na grob kakega taboriščnika ali koga, ki se je udeležil osvobodilnega boja.
Zakaj knjiga Rdeči trikotniki? Da bi ne pozabili grozot totalitarizma. Po avtorjevem prepričanju bo že sam naslov knjige marsikomu zbudil zanimanje, saj mnogi - predvsem mladi - ne vedo, da so v taboriščih zapornike označevali s trikotniki različnih barv. Rdeči so bili namenjeni političnim zapornikom, antifašistom, ki so jih strpali v tako imenovana delovna taborišča za internirance. Knjižica z naslovom Triangoli rossi, ki jo je Pahor predstavil maja na letošnjem torinskem knjižnem sejmu, zdaj pa je v programu Cankarjeve založbe izšla v prevodu Tatjane Rojc, po njegovih besedah javnost, ki ima v zavesti le judovski holokavst, opominja tudi na milijone preostalih žrtev nacifašističnega režima in prinaša tudi manj znane informacije o življenju v taboriščih, predvsem v tistih, ki niso tako znana, a so bile razmere v njih hude in hujše kot v velikih. S tem delom, je povedal Pahor v nedavnem pogovoru za STA, bodo Slovenci lahko spoznali, v katera fašistična taborišča so med drugo svetovno vojno pošiljali njihove rojake iz ljubljanske province, založba pa dodaja, da pisatelj v visoki starosti predstavlja enkraten vodnik po fašističnih in nacističnih taboriščih, srhljivo zlitje sistematičnega popisa in osebnih doživetij. Po mnenju Marte Verginella refleksija o tem, da je zlo zmeraj prisotno v človeku, Pahorja postavlja ob bok velikim pričevalcem o taboriščni izkušnji, kakršna sta na primer Primo Levi in Imre Kertész.
Prijateljstvo z Alojzom Rebulo
Ob Pahorjevem 102. jubileju je Cankarjeva založba izdala tudi zbornik z lanskoletnega simpozija Slovenska tržaška literarna šola. Simpozij sta Mladinska knjiga in Cankarjeva založba lani pripravili ob 101. Pahorjevem rojstnem dnevu in 90-letnici Alojza Rebule, in na različne načine in z različnih vidikov osvetljuje književno ustvarjanje Slovencev v Trstu, od začetkov v Trubarjevem času do danes. Zbornik je nadaljevanje Pahoriane iz leta 2013, s katero so proslavili Pahorjevo 100-letnico. Zbornik je uredil Zdravko Duša, ugledni udeleženci - Evgen Bavčar, Dragan Živadinov, Marija Pirjevec, Elvio Guagnini, Katja Mihurko Poniž, Miran Košuta, Miroslav Košuta, Tatjana Rojc, Ana Toroš, Antonia Bernard - so se v svojih prispevkih posvetili Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli, Srečku Kosovelu, primerjavam s sočasno italijansko poezijo tistega časa, prvi slovenski ženski reviji (urejala jo je Marica Nadlišek - Bartol, mati Vladimirja Bartola) in tržaškim avtoricam, Vladimirju Bartolu, sodelovanju Zofke Kvedrove in Ivana Cankarja v tržaškem kulturnem življenju, tržaškemu konstruktivističnemu gibanju in Srečku Kosovelu, sodobnim pesnikom ter drugim temam iz premalo znanega tržaškega poglavja slovenske književnosti.
Pahor pa se ob devetdesetletnici Alojza Rebule spominja njunega prijateljstva in prehojene skupne poti dvojice tržaških intelektualcev in pisateljev in ugotavlja, da sta »v dvoje začela zahtevno in lepo zgodbo o zopetnem vstajenju slovenske književnosti v Trstu«. Po drugi svetovni vojni sta pisateljevala, delovala pri revijah in študijskih dnevih Draga ter pustila pečat z znamenito publikacijo revije Zaliv, v kateri je Edvard Kocbek prvi razkril povojne poboje domobrancev. Rebula in Pahor sta se kasneje zaradi svetovnonazorskih razlik razšla, njuno osebno prijateljstvo in spoštovanje pa ostaja.
