Tiskane izdaje
Sladke so z današnjega časovnega odmika videti rojeniške skrbi,
ki sem jih sprejela pred davnimi štiriindvajsetimi leti – Vlado Žabot, oče takrat še krhkega enoletnika kresnika, mi je prav na Jurčičevi domačiji položil svoje ambiciozno literarno dete v naročje, češ, najdiva mu streho, hrano, obleko in moč. Hudo skromni začetki, ko sem kot grosupeljska »ministrica« za kulturo, šolstvo in šport trkala na občinski proračun, zlasti pa na mošnje dobro stoječih podjetnikov, se zdijo kar malo pravljični – bojim se namreč, da se na tovrstna trkanja danes ne odpirajo skoraj nobena vrata več.
Jurčičeva domačija na Muljavi, živi spomenik prvi slovenski romaneskni literaturi, je bila pet let idealen vrtec rastoči nagradi, Muljavci pa njeni vedri, domiselni sopotniki, ki so iz leta v leto pomagali soustvarjati vzdušje pravega kresnega večera. Še danes kateri od literatov, ki so se vozili iz Ljubljane, reče, ah, najlepše je bilo pač na Muljavi!
Gotovo sem rojenica z uspešno opravljenim poslanstvom, še danes namreč velja protokol kresnika, kot sem ga postavila takrat. Zlasti tisti del, ki je za žiriranje literarnih pa tudi drugih odločitev precej nenavaden: v prizadevanjih, da bi bilo vsakomur jasno, kako tukaj »kuhinje« pač ne bo, sem zaklenila žirijo v Jurčičevo sobo. Resda ob vinu in potici, a prav lahko bi se člani uprli in rekli, tako pa ne bomo delali. A običaj se je prijel, preživel celo mojih petnajst let pripravljanja kresnika, in je v navadi še danes – le soba ni več Jurčičeva, pač pa Cankarjeva na Rožniku. Nagrada, ki je postala tudi tržno ugledna, je zahtevala svoj pohod na prestolnico.
Tako je od leta 1997 treba peš na Cankarjev vrh. A cilj je, sodeč po številu obiskovalcev, vreden napora: spoznati pet finalistov, deliti z njimi napetost ob trenutku, ko se prikaže žirija z odločitvijo, z baklami spremljati zmagovalca k čustveno nabitemu prižiganju kresa. Vse, od izbire petih finalistov natančno mesec pred kresnim večerom do sicer prozaičnega, a simboličnega golaža z vinom in potico, ostaja, kot je bilo zastavljeno davno na Muljavi.
Neverjetno, čisto zares ima ognjeni mitični fant Kresnik, po katerem je Vlado krstil najpomembnejšo slovensko literarno nagrado, že moških petindvajset let. Za posvojenca, ki sem ga pred triindvajsetimi leti še plaho prinesla s seboj pod streho Dela, ko sem se vrnila v vrste njegovih novinarjev in urednikov, je najuglednejša časopisna hiša vsa ta leta finančno in moralno nesebično skrbela. Kot ena od kresnikovih rojenic zato na to lepo obletnico polagam na srce novim Delovim lastnikom zavezo – naj ostane tako!
Bogi Pretnar,
ena prvih sopotnic prireditve Kresnik
Prvega ne pozabiš nikoli.
Pregovor, ki zame in za srečanje s kresnikom drži. Bilo je davnega leta 1991. Iz Ljubljane smo se odpravili na dolgo potovanje v Prekmurje; takrat še ni bilo avtoceste in vožnja v eno smer je trajala štiri ure. Prizorišče kresnika je bil velik travnik ob Muri, bilo je blazno vroče, pikali so nas komarji, pili smo alkohol … Prireditev je režirala Duša Škof, ki v nekem trenutku ni vedela, kako naprej, in je ob Muri zaman iskala idejnega očeta kresnika Vlada Žabota. In sploh je kar naprej nekdo nekoga iskal. Ko so se vsi našli in je zagorel ogenj, je začel omahovati Lojze Kovačič, ali naj da venec na glavo ali ne. Višek večera je bil koncert Vlada Kreslina na splavu. Njegovi glasbi se je hotel čim bolj približati Peter Tomaž Dobrila in je zato padel ali pa se morda vrgel v reko. Moker do kosti je obležal na bregu, skrbna Berta Bojetu mu je prinesla nekaj suhih oblačil … Se mi samo zdi ali smo res pol noči tudi preplesali? Prvi kresnik je bil poganski, spontan, kaotičen, poln veselja, norosti in poletne brezskrbnosti. In kot tak neponovljiv. Z vztrajanjem v času in ponavljanjem je prireditev postala predvidljiv ritual, nagrada kresnik pa stalnica. In ker ni od takrat za petindvajset let starejši le kresnik, ampak tudi jaz, čedalje bolj cenim, da ob mnogih stvareh, ki izginjajo ali se spreminjajo, ostajajo v času in prostoru stvari, ki so konstante. In ena od njih je nagrada kresnik.
Pa še to. Bila sem članica žirije dve leti zapored in dejansko smo se o zmagovalcu odločili v Cankarjevi izbici med prireditvijo. Tako se tik pred razglasitvijo še ni vedelo, kdo bo zmagovalec. Všeč mi je, da se je to ohranilo do danes.
Nela Malečkar,
nekdanja novinarka
Če naj bo ta obletnica
želim izpostaviti dva. Oba sta bolj komorne narave in za široko javnost ne najbolj zanimiva, a imata, kar zadeva četrtstoletnico »podjetja« Kresnik, vsaj v mojih očeh določeno konstitutivno vrednost. Za dejstvo, da sem bil zraven od začetka, nimam posebnih zaslug, šlo je pač za službeno okoliščino.
Prvi spomin se nanaša na bralsko izkušnjo prvega nagrajenega romana, ki je zdaj po logiki časa najbolj oddaljen in ne prav daleč od statusa, ki se mu reče »pozabljen«. Gre za roman Lojzeta Kovačiča Kristalni čas. Še zdaj se najprej spomnim, kako sem se jezil, ker je v romanu mrgolelo pravopisnih in tiskarskih napak, to je bilo očitno nekaj, kar davnega leta 1990, ko je roman izšel, četudi je šlo za velikega Kovačiča, založnika ni motilo. Predvsem pa se seveda spomnim, kako sem kljub šodru, s katerim je bila posuta ta makadamska cesta, užival v avtorjevi vpregi, v katero je združil prvoosebno popisane ljubezensko-erotične dogodivščine po hišah, vrtovih, celo bolnišnici in okolici Ljubljane z urbano in socialno mizerijo zgodnje povojne Slovenije. Oboje je nekaj desetletij kasneje pri pisatelju kristaliziralo v čas, ki ga je prva kresnikova žirija, sestavljena večinoma iz akademskih glav, kot kristalnega tudi prepoznala. Tedaj, leta 1991, se mi je zdelo, da je takšno relevantno prepoznanje za razvoj slovenskega romana, ki tedaj seveda ni bil tako množičen, skoraj natečajni pojav, kot je danes, nekaj dobrega. Prva nagrada kresnik je bila nedvomno obdarjena z obetavno perspektivo.
Drugi spomin je z današnjega vidika nekoliko komičen, čeprav mi tedaj ni bilo do šale. Leta 1997 je Kresnika, tudi na moje prigovarjanje, vzelo pod streho Delo, ker mu je pod napuščem pisateljskega društva pač postalo pretesno. A to na začetku – in enako je bilo naslednjega leta 1998 – ni pomenilo, da je Delo svojega novega in tedaj v Sloveniji prvega medijsko posvojenega kulturnega otroka začelo že kar takoj crkljati z vsemi piarovskimi napitki, ki jih je bil deležen kasneje. Nikakor. Ovenčan z imenitno titulo »tajnik kresnika« sem tako dve leti skoraj sam skrbel za njegovo javno podobo, predvsem pa sem sam skrbel za žirijo, pisaril nominiranim pisateljem, njihovim založnikom in medijem dolga pojasnjevalna in navduševalna pisma, pisaril sem globoko v noč kot kakšen ekstatičen frančiškanski vikar, ki ga skrbi usoda sobratov. Danes je takšen piarovski diletantizem, vezan na enega mračnjaškega amaterja, nepredstavljiv. No, Delova menedžerska divizija, ki ji takrat ni manjkalo propagandnih idej, se je do Kresnika '99 vendarle zganila in sestavila učinkovito skrbniško ekipo.
Peter Kolšek,
dolgoletni novinar
Organizacija kresnika
je sodila med moje delovne naloge v časopisni hiši Delo. Na »mehak« način sem ga prevzel od Bogi Pretnar, ki je bila njegova prva »skrbnica« v časopisu Delo. Moja naloga je bila predvsem, da sem bil kontaktna oseba z zunanjimi izvajalci. Zelo dobro se denimo spomnim Vlada Žabota, ki si je izmislil kresnika, in Igorja Likarja, ki ga je razvil v dogodek, primeren njegovemu duhu. Sodeloval sem tudi pri tem, da je prireditev razvila protokol, kot ga ima zdaj, in da je našla domicil na Rožniku, ki se je izkazal za zelo primeren ambient.
Osebno se me je pri kresniku najbolj dotaknilo, koliko ta nagrada pomeni slovenskim pisateljem, kako veliko težo mu dajejo. To so vedno tudi pokazali s prisotnostjo na prireditvi. Razglasitev lavreata je bila vedno veličasten dogodek in zelo lep poklon lavreatu.
Z organizacijo prireditve je bilo vedno veliko dela, a vsi v časopisni hiši – od računovodstva do uredništva – so vsako leto zapored vzorno sodelovali. Upam, da se bo to lepo sodelovanje nadaljevalo. Upam tudi, da bo uprava Dela ohranila zavest, da je kresnik za Delo dobra marketinška akcija.
Na kresnika imam samo lepe spomine in zelo rad sem sodeloval pri njegovi organizaciji.
Janez Zibler,
dobro desetletje pri organizaciji prireditve
Leta 1991 smo gradili
Ambicije so kar špricale in vsi cilji so, ko smo obrnili zgodovino, bili na dosegu roke. Tudi Delo se je osamosvojilo, se izvilo iz davečega objema sestavljene organizacije združenega dela, in krenilo po svoji poti. Brez dote, brez verbšne, brez lastnih poslovnih funkcij in tehnologije smo postavljali novo odličnost. Najprej svojo, potem pa smo videli poslanstvo časnika tudi v prizadevanjih za odličnost družbe, ki se je takrat še odločno postavljala na noge.
Vodilni časopis o kriterijih odličnosti ne le poroča, temveč jih tudi postavlja, smo si rekli. Po zgledu Borbe, ki je podeljevala najuglednejšo nagrado za arhitekturo, in Nina, ki si je lastil prvo jugoslovansko nagrado za literaturo, smo v Delu iskali, izpostavljali in nagrajevali zglede odličnosti na mnogih, zdelo se nam je, pomembnih in izpostavljenih poljih nove države: DIDA, Delo Industrial Design Awards, mednarodna nagrada za industrijski dizajn, zlati list, Delova nagrada za najboljši turistični kraj, zlati Vikendov gong popularnosti, osebnost leta po izboru Delovega barometra, zlati MM, serija priznanj za najboljše marketinške dosežke in cordon d'excellence, nagrade najboljše podobe najbolje ocenjenih vin ljubljanskega mednarodnega vinskega sejma, pa kulinarična akademija Dela z izborom najboljšega chefa in restavracije leta.
Časopis je precej več kot čas-opis in več kot prenašalec – medij. Dober, odgovoren in kvalificiran časnik kvasi, gnete in sooblikuje zavedanje in poznavanje, ponuja kriterije in omogoča kakovostnejše odločanje. Vsak zapis, vsako poročanje in vsak komentar dopolnjujejo podobo sveta, ki nas uklešča. Izbor najboljšega, nagrada, ki si jo drznemo izpostaviti, velja le toliko, kot sta vredna ugled in verodostojnost tistega, ki jo podeljuje.
Kresnik je zanesljivo najimenitnejša, najuglednejša in najodmevnejša nagrada časopisne hiše Delo. Zaželena je in cenjena, uvršča se ob bok najpomembnejšim slovenskim priznanjem, njeni lavreati so nacionalni zmagovalci in tudi njihove knjige se bolje prodajajo. Izbor in podelitev nagrade je medijski dogodek, ki pa ga ljubosumni tekmeci dolgo niso zmogli pripisati konkurenčni hiši in so morda prav s tem pomagali graditi njen tako rekoč državotvorni pomen.
Začetek je prazgodovina. Vlado Žabot in Društvo pisateljev na Razkrižju, Vlado Žabot in Bogi Pretnar na Muljavi, Bogi Pretnar in Delo na Rožniku, na Ljubljanskem gradu in spet na Rožniku. Brez Bogi bi kresnik že zdavnaj zaspal, tako kot Vikendovi gongi popularnosti in Delova kulinarična akademija. Institucija so ljudje in vsaj majhno kresničko bi zaslužila tudi Bogi.
Jure Apih,
strokovnjak za marketing
Petindvajset let hitro mine, a se v njih veliko zgodi.
Če se ozrem tja do leta 1991, vidim množico nekih dogodkov in zgodb, veliko pohlepa, nizkotnosti in zavajajoče igre zgolj videzov – tudi seveda ustanovljeno, pa izropano, zavoženo in sprovincializirano državo, ki, nedorasla, sama sebi nevarna, ne zna in ne zmore skrbeti za lastno kulturno vitalnost, na kateri je ustanovljena, in ne premore ničesar, čemur bi se še lahko reklo kulturna politika.
Hkrati pa je vendarle mogoče reči, da je slovenska kulturna ustvarjalnost odločno presegla vso to politično in pohlepno plenilsko mizerijo, ki ji torej rečemo država. Duh slovenstva pač noče in ne more biti podložen tej naši nedorasli politični izprijenosti in blamaži, saj je to duh mnogokrat preizkušene ustvarjalne vitalnosti, ki je seveda zmožen presegati tudi tokratne nizkotnosti in zlo. Zato me ne preseneča, da je v teh petindvajsetih letih v Sloveniji izšlo vsaj dva tisoč romanov, da je glede na knjižnično izposojo bilo prebranih vsaj tristo milijonov knjig in da v povprečju vsakih pet dni nekje v tujini pri dovolj uglednih založbah izide prevod knjige slovenskega avtorja. To tudi dokazuje, da je slovenska duhovna ustvarjalnost predvsem po zaslugi lastne trdoživosti umeščena v duhovno živost sveta, da je torej kljub vsemu še zmeraj živi del današnje globalne celote.
Ravno tej duhovno ustvarjalni živosti slovenstva smo pred petindvajsetimi leti, le nekaj dni pred vojno, vsem grožnjam z okupacijo in izničenjem navkljub, prižgali prvi kresniški kres. In slovenski ljudje so kar takoj razumeli njegov simbolni pomen. Pravzaprav se mi je v teh petindvajsetih letih potrjevalo, da vsak udeleženec kresnikovega večera prinese del tega simbolnega kresa s seboj v duši. Da torej resnični kresniški kres vsakič znova vzplamti iz duš. Iz slovenske duhovne živosti in ustvarjalnosti. In da nas prav ta duhovni žar združuje in se z njim vsemu navkljub že stoletja zoperstavljamo silam teme.
Vlado Žabot,
oče nagrade kresnik
S »kresnikom« sem
ko me je uredništvo Dela – kot nekdanjega člana kulturne redakcije in potem dolgoletnega honorarca – postavilo za predsednika žirije, ki so jo tradicionalno sestavljali predstavniki književnih revij (Sodobnosti, Literature in tedaj še žive Nove revije). Na tej funkciji sem se še kar srečno obdržal štiri leta. Na koncu sem doživel neslavno selitev sklepne prireditve (s podelitvijo dokaj izdatne nagrade, vsaj za tiste slovenske čase, žal pa tudi, če ne še bolj, za današnje) – z idiličnega Cankarjevega Rožnika na brezosebno parkirišče na Ljubljanskem gradu; k sreči je Delo kmalu spoznalo, da je selitev ponesrečena, in jo je vrnilo na Rožnik.
Na udejstvovanje v »kresnikovi« žiriji imam dobre spomine. In to ne samo na nekaj res odličnih romanov, s katerimi sem se srečeval v tistih štirih sezonah. Med štiridesetimi pripovednimi prozami, ki smo jih po najširšem formalnem merilu (50.000 besed) vsako leto uvrščali med romane, je bilo sicer nekaj tako nemarnih polizdelkov – ne le v avtorskem, ampak v elementarnem uredniškem, lektorskem in včasih celo v tiskarskem smislu –, da sem jih brez slabe vesti odložil že po nekaj straneh in se s tem celo enkrat javno pohvalil, skrit za vrhovno avtoriteto Josipom Vidmarjem, da ni treba popiti celega soda, da bi človek okusil, da je vino v njem ciknjeno. Ostalo je brez posledic, nihče mi ni očital, da se tako ne sme, vsaj za predsednika žirije se to ne spodobi; zdelo pa se mi je, da so podobno ravnali tudi drugi žiranti (čeprav smo bili še kar spodobno plačani za branje).
No, polizdelki so bili izjema, čeprav jih je bilo vsako leto več, tudi splošna kvaliteta romanov je enkrat bolj, drugič manj nihala; v glavnem so bila to plodna leta. Veselje so nam prinašali predvsem romani, ki so dali veliko nase. Nekatere sem tudi kasneje znova z veseljem vzel v roke. Čeprav nam je bilo jasno, da je presojanje »najboljšega« zmeraj relativno in arbitrarno, odvisno zlasti od vsakoletne ponudbe pa tudi od subjektivnih kriterijev, kot jih določata afiniteta in literarni okus presojevalcev. Še zmeraj mislim, da je izhodiščni »kresnikov« kriterij odličen, saj implicite potrjuje tako svojo nepristranskost kot relativnost: v agon se popolnoma enakopravno vključujejo vsi romani – vseeno, ali jih podpisujejo bolj ali manj neznani pripovedni debitanti ali afirmirani starejši mački (in seveda mačke), tudi če so bili s »kresnikom« kdaj prej že nagrajeni, ravno tako se nismo ozirali na to, ali je bil isti roman nagrajen že prej kje drugje. Pregledovali in ocenjevali smo vse, kar je prineslo tisto leto, brali brez predsodkov po svoje, zanimali smo se samo za nekakšne temeljne kvalitete teksta – za njegovo izrazitost, domiselnost in duhovitost, za slogovno in jezikovno inovativnost, sploh za kreativno razmerje do uprizorjenih stvari; ne nazadnje za to, da so stvari tako ali drugače zanimive ali – recimo – pomembne, nikakor pa ne dolgočasne, vseeno, v kakem romanesknem žanru se pojavljajo.
Kakorkoli že – mislim, da smo v tistih štirih letih imeli še kar srečno roko: spregledali kvečjemu kak roman, ki je imel smolo, da je izšel v letu z močnejšo ponudbo. Naj v ilustracijo rekapituliram: prvo sezono smo namenili »kresnika« prvencu Andreja Skubica Grenki med in drugega – edinega skoraj brez razprave – takrat že »klasiku« (nagrajenemu tudi že dve leti prej) Dragu Jančarju za roman Katarina, pav in jezuit, tretjega potem Katarini Marinčič za Prikrito harmonijo in naposled četrtega po napornih dolgih razpravah na Ljubljanskem gradu Rudiju Šeligu za Izgubljeni sveženj.
Andrej Inkret,
nekdanji
