Tiskane izdaje
Festival Literature sveta Fabula se je začel s humanističnim uvodom, Fabulo pred fabulo, v katerem sta nastopila eden najbolj znanih britanskih intelektualcev Terry Eagleton in belgijska politična teoretičarka in filozofinja Chantal Mouffe. Jutri pa se z nastopom ukrajinskega pisateljskega zvezdnika Serhija Žadana festival tudi uradno začenja.
Chantal Mouffe je najbolj znana po kanonskem delu postmarksistične misli, knjigi Hegemonija in socialistična strategija 1985, ki jo je napisala skupaj z Ernestom Laclauom. Zanimivo je, da je prvi tuj prevod te knjige, in sicer že leto in po izidu v originalu, izšel pri slovenski založbi Analecta, je v uvodu povedala programska voditeljica festivala Fabula Manca G. Renko. Ljubljanski publiki je Chantal Mouffe včeraj predstavila svojo še nastajajočo knjigo z naslovom V bran levemu populizmu.
Belgijska teoretičarka je poudarila, da je za politiko bistven antagonizem med kolektivnimi identitetami. Ta lahko zavzame različne oblike, lahko je konfrontacija prijatelj-sovražnik, lahko pa je konfrontacija med nasprotnostmi, ki ni sovražna. Sama je razvila model, tak, ki priznava to večno konfliktost, vendar vidi v njej možnost za pozitivni napredek demokracije.
V njenem modelu je drugi sprejet kot drugačnost, ki je legitimna, S tem se zoperstavlja postpolitičnemu mišljenju, ki trdi, da ni več razlike med levimi in desnimi, da smo vsi srednji razred in podobno, skratka, da je temeljni politični antagonizem izginil.
Ljudje po njenem mnenju skozi demokratične institucije lahko vedno manj vplivajo na politične odločitve, s čimer so prikrajšani za demokratične pravice. Politika je postala tehnično upravljalsko vprašanje, rezervirano za eksperte. Ljudje lahko glasujejo, a njihov glas je izgubljen, svojega mnenja ne morejo izraziti. To daje priložnost desnemu populizmu, ki se je polastil tistega dela volilnega telesa, ki je ostal brez glasu.
Da bi se lahko konfrontirali z desnim populizmom, je potrebno vzpostaviti progresiven levi populizem, pri tem pa uporabiti taka običajna čustva (stast, upanje), kot jih uporablja desni populizem, vendar za dosego drugačnih ciljev, kot jih ima desni populizem. Cilja levega populizma sta denimo socialna enakost in pravičnost.
Po mnenju francoske filozofinje živimo v populističnem momentu, v naslednjih letih se bo odvijal boj med levim in desnim populizmom. Problem pa je, je poudarila Chantal Mouffe, da liberalnodemokratične stranke ne razumejo pomena strasti v politiki in ga zato izključujejo, politiko namreč vidijo kot povsem racionalno stvar.
Šaljivo resno o upanju
Terry Eagleton, visoki svečenik literarne teorije, kot so ga pred časom poimenovali v britanskem časopisju, sveži otoški petinsedemdesetletnik, je sestavljalcem letošnjega programa festivala Literature sveta Fabula s svojo knjigo Upanje brez optimizma, ki je prva teoretska knjiga v Fabulini zbirki, priskrbel fokus letošnjega dogajanja, a s svojim odlično obiskanim predavanjem in pogovorom z urednikom Mladine Gregom Repovžem po njem je publiko spravil v dobro voljo.
Eagleton, zdaj zaslužni profesor na univerzi Lancaster, v osemdesetih pa s kultno knjigo Uvod v literarno teorijo in svojimi drugimi spisi marsikateremu študentu primerjalne književnosti odličen vodnik po meandrih poststrukturalističnega branja literature, je ponovil misel iz uvoda svoje knjige, namreč: »Obstajajo ljudje s filozofijo: 'Jej, pij in se veseli, kajti jutri umremo', in drugi, nekoliko bolj sorodni mojemu okusu, ki pravijo: 'Jutri umremo'.« Slovenska tiskovna agencija je po sredinem večeru poročala, da je britanski gost občinstvo v Cankarjevem domu nasmejal in mu vlil upanje, ni pa pozabil poudariti ene od ključnih modrosti svojega dela: med upanjem in optimizmom je razlika, ne enačaj, stvari so namreč običajno veliko bolj tragične, kot bi si lahko mislili.
Če na to opozori dovtipnež, ki zna med razpravljanjem o tragičnem upanju povedati tudi Najbrž bomo našli zdravilo za raka, a ne za umor, je premislek o njegovih siceršnjih zastavkih nujen in zaželen. Eagleton je med ljubljanskim obiskom poudaril, da današnjo družbo zaznamuje strah pred prihodnostjo in občutenjem izgube. Strah pa je nasprotje ljubezni. A tudi z upanjem, o katerem Eagleton meni, da vodi k samoizpolnitvi, so težave, saj upanje nikakor ni preprosta zadeva, ampak zahteva velik napor.
