Tiskane izdaje
»Poslavljam se!« je v začetku tega leta zapisala nekdanja Christiane F. z berlinske postaje Zoo. Med lanskim izidom druge knjige o svojem življenju je Christiane Felscherinow ne brez zadoščenja dejala, da že petintrideset let ni mrtva, ob izidu slovenskega prevoda Jaz, Christiane F., kljub vsemu življenje pa je že dolgo ni več v javnosti.
»Kriv je Markus Lanz!« je Christiane konec januarja opravičila svoje zadnje javljanje na blogu Christiane F., moje drugo življenje, na katerem je še vedno mogoče nakazati denar za njen sklad, ki si med drugim prizadeva za spremembo družbene paradigme do narkomanstva.
Ob nakupu knjige, ki jo je izdala v sodelovanju s Sonjo Vukovic, je še vedno omenjena možnost, da bo vanjo zapisala osebno posvetilo. Medijski obračun s televizijskim voditeljem, ki je v oddaji Stavim, da…? zamenjal legendarnega Thomasa Gottschalka, pa jo je še spodbudil k odločitvi za »staranje v miru«.
Za njen umik iz javnosti je kriva tudi bolezen, grda dediščina dolgoletne odvisnosti od igle. Ciroza jeter prinaša bruhanje, stalno potenje, priklenjenost na posteljo, je navajala. »Že nekaj tednov nisem več na metadonu, saj se ne morem privleči niti do vrat. Veliko spim. In berem. Prepotim se celo pri stopinjah pod ničlo, če se le oblečem. Vse me boli.«
Že sredi decembra ni prišla na dogovorjen televizijski nastop v Hamburgu, Sonja in ljudje z založbe so jo iskali po vsem mestu. Zaman je prišla tudi Natja Brunckhorst, ki je v filmu Otroci s postaje Zoo igrala mlado narkomanko in prostitutko Christiane F.
Je bil spomin na čase, ko je bila še deklica z ljubkimi pegami in bednim življenjem med brezčutnimi stolpnicami zahodnoberlinskega delavskega predmestja Gropiusstadt, preveč?
Prva knjiga
V prvi knjigi o svojem življenju, ki sta jo napisala Sternova novinarja Kai Hermann in Horst Rieck, se je spominjala dvigal, na katerih so majhni otroci morali za vožnjo v višja nadstropja pritiskati na gumbe s palico, kako so jim veliki zanalašč pritisnili še na vse druge in se je vožnja vlekla in vlekla.
Ko je vendarle prišla do domačega stanovanja, jo je tam pričakala praznina ali pa nasilje, povezano z alkoholom. Pri dvanajstih je poskusila travo, pri trinajstih heroin in pri štirinajstih je na razvpiti postaji Zoo za plačevanje odvisnosti ponujala svoje telo.
Naj so bili ti časi še tako grozni, niso bili brez upanja. V mrzlih podhodih železniške postaje je z drugimi izgubljenimi otroki nemškega velemesta doživljala občutek skupnosti in prvo ljubezen. Potem je prišla slava in film Ulija Edla, glasbo zanj je napisal sam David Bowie, na čigar glasbo je tako pogosto plesala v diskoteki Sound. Sledila je selitev na deželo k stari mami, da bi končala šolo in bi se ji življenje uredilo, in celo ko se ni, je bilo razburljivo.
Poklicno usposabljanje za prodajalko v knjigarni je prekinila zaradi preselitve k berlinskim pankerjem in s prijateljem Alexandrom Hackejem, kitaristom skupine Einstürzende Neubauten, je posnela dva albuma in film. Potem je prišlo grško obdobje in njena velika ljubezen Panagiotis, grški Adonis. Mamil so ga navadili skozi njegovo vas romajoči hipiji.
V Grčiji je ostala šest let, a tudi ta ljubezen se je končala, iz njene naslednje zveze pa se je rodil sin Phillip, njeno sonce. »To je bil najlepši pogled mojega življenja,« je za časopis Die Welt razložila čudež rojstva. »Tukaj si naredila nekaj res dobrega, sem si dejala.«
Milijardam ljudi je uspelo vzgojiti otroke, si je dejala in čutila, da bo uspelo tudi njej. Prenehala je uživati mamila in alkohol, ali vsaj nedovoljena mamila, in se pod zdravniškim nadzorom vpisala v metadonski program.
Poslušala je svoj materinski nagon in otroku v obilici dala tisto, kar je po njenem prepričanju najpomembnejše: sebe. »Dojenčkom ni mar za čudovito opremljene otroške sobe,« je razlagala za nemški časopis. »Ljudje ob njih rečejo, ti starši zagotovo nadvse ljubijo svojega otroka, meni pa se zdi grozno, da ga zvečer pustijo samega v teh sobah, in ko joče, bedaki govorijo, da si bo tako okrepil glas. Kaj se dogaja v njegovi psihi, je tem ljudem popolnoma vseeno.« Njen dojenček je spal pri njej, sama se je prilagodila njegovemu ritmu.
Phillipa je opazovala med igro z drugimi otroki in si ponosno šepetala, hej, saj je srečen, saj je čisto normalen. »Mojbog, kako preprosto je osrečiti otroka!« Prisegla si je, da njen otrok ne bo nikoli doživljal globokega strahu zaradi pijanih in nasilnih staršev, ki ga je morala v otroštvu doživljati sama, in ker je njena mati po ločitvi k sebi vabila prijatelje, je sama do sinovega desetega leta ostala samska. Danes ve, da bi bilo bolje, če se tudi tedaj ne bi povezala s še enim napačnim moškim, s katerim se je odselila v Amsterdam.
Kljub temu ne bo nikoli odpustila socialnim službam, da so ji zaradi tega odvzele sina, ki mu je šlo dobro. Denarja sta imela dovolj zaradi prve knjige, ki so jo prodali v več kot petih milijonih izvodov. Enkrat na teden je, da bi fant dobil tudi moški zgled, prihajal »družinski pomočnik«.
Po odvzemu otroka je bila Christiane popolnoma obupana, sledil je še en padec, na srečo pa tudi še en dvig, vsaj polovičen. Preselila se je v sinovo bližino v brandenburški Teltow, na pol podeželsko predmestje Berlina, ostala sta si blizu, a ga je tudi po vrnitvi skrbništva pustila pri adoptivni družini, pri kateri se dobro počuti. Phillip ve, da se lahko vedno pride pocrkljat k materi in da ta vsaj pri vzgoji ostaja razumna, močna ženska.
Ko je nekega dne na njena vrata potrkala absolventka novinarstva pri Axel Springer Akademie in jo vprašala, ali bi si želela povedati še eno zgodbo svojega življenja, je privolila. Sonja Vukovic ji je dala posetnico in odšla, v nasprotju s številnimi novinarji ni zasledovala preprodajalcev mamil ob postaji podzemne železnice Kottbusser Tor in poskušala izvedeti, ali »tamala, ki misl, da je neki bolšga« še vedno prihaja po fiks.
Še ena uspešnica
Tudi druga knjiga je postala uspešnica in Christiane so se znova odprla vrata glamuroznih pariških ali hamburških studiev, lahko bi bila spet zvezdnica. Ko ti odpovedujejo jetra, je težko misliti na oblačila za naslednji televizijski nastop ali na pametne stavke za javnost, je zapisala v zadnjem blogu. Ko obiskuješ prijatelje v domovih za brezdomce, se je težko navaditi na svet zdravih in srečnih.
»Sem bolna ženska pri petdesetih letih. Ne morem se niti peljati malo dlje z vlakom, ne da bi trikrat izstopila: preveč ljudi, preglasno, prevroče. Nekaterih pričakovanj pač ne morem izpolniti.« Uživala je, da je znova dobila glas, mnogi so bili zelo prijazni do nje, oglasili so se stari znanci in sorodniki, nekega dne pa je spoznala, da je že vse povedala, da je vse povedala že njena knjiga.
Še več, ljudje so, če ni ustrezala njihovim pričakovanjem, postajali sovražni, še posebej po internetu, ki omogoča anonimnost. »Strah me je razsojanja anonimnih kritikov o meni in procesov na internetu,« je zapisala in pred zadnjim televizijskim nastopom v Hamburgu izstopila eno postajo prej ter se s prvim vlakom vrnila v Berlin.
Medtem ko se Christiane Felscherinow daleč od oči javnosti bojuje z boleznimi in demoni, se je težko izogniti spraševanju, kaj vse bi lahko dosegla ta inteligentna ženska, če bi odrasla v zdravi družini in se ji ne bi bilo treba vse življenje bojevati z majhno žalostno deklico v najbolj skritem kotičku njene duše.
Celo na družbenem dnu je postala kultna osebnost generacij, od heroinskega šika sedemdesetih let in pankovstva osemdesetih do gotike devetdesetih, uporniškemu samouničevanju je dala obraz sodobne Lolite.
Če se ne bi vedno znova vračala na dno in če se ne bi v tem temačnem življenju okužila s hepatitisom C, bi ženska, ki jo že od mladih let vleče h knjigam, morda opisovala zgodbe drugih. Bi bila kot mlada, uspešna avtorica Sonja Vukovic?
Na vprašanje, ali lahko tako dobro razume Christiane zaradi svojega priseljenskega očeta, mi je med najinim lanskim srečanjem z nasmehom odgovorila, da je imela »čisto običajno in srečno nemško otroštvo«.
Kmalu bo del vesolja
»Bolna ženska pri petdesetih letih« Christiane Felscherinow je po poročanju Die Welta sina že pobožala po glavi in mu povedala, da ne bo več dolgo imel veliko od svoje mame, zato naj bodo vsa njuna srečanja res lepa. »Mislim, da je pripravljen, seveda je grozno, če izgubiš mater, a bo živel naprej.«
Phillipu je vedno zagotavljala, da bo »od zgoraj« pazila nanj. Sama se ne boji smrti: »Kaj naj bi sploh bilo slabega pri tem, da si enkrat del vesolja?« Ve, kaj govori, njen prijatelj iz prve knjige Axel je za vedno zaspal v sosednji sobi, našli so ga čisto hladnega.
Pokojni so že mnogi drugi prijatelji in znanci iz starih časov, celo nekateri, ki so ji prerokovali, da ne bo doživela štiridesetega rojstnega dne. Da si sama ne bo vzela življenja, je povedala že za Die Welt, »za to sem preveč strahopetna«.
Mogoče pa se bo kmalu vendarle spet pojavila? »Že petintrideset let nisem mrtva,« je z nemalo zadoščenja govorila na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu. »Mogoče boste kdaj spet slišali zame, enkrat, ko pride pomlad ali ko bodo izginile moje skrbi,« je zapisala v slovo. Ko se bo vendarle rešila »tiste zadeve Christiane F.«? Na eno mojih lanskih vprašanj, ki ji jih je posredovala Sonja Vukovic, je po elektronski pošti odgovorila, da si želi hišo na deželi. »Rada bi si kupila konja, morda tudi koze in ovce, in vsekakor mačke, psa pa že imam. Hočem iz mesta in hočem svoj mir.«
