Çiler İhan: »Izgnanstvo je notranji občutek«

Turško pisateljico in novinarko­ Çiler İhan smo ujeli pred nekaj­ tedni na Bledu, kjer se je udeležila srečanja Pena. Pogovarjali­ smo se o njeni knjigi­ Izgnanstvo, ki je bila napovedana pri Cankarjevi založbi­ v slovenskem prevodu­ Lili Potpara.

Zgodbe iz zbirke­ Izgnanstvo pripovedujejo o umorih iz časti, ameriški okupaciji Iraka, družinskem nasilju, samomorih žensk in podobnem. Pisateljica pravi, da jo je zanimala bolečina, ki jo doživljata tako žrtev kot storilec. Knjiga je leta 2011 dobila nagrado EU za književnost.

Vaše zgodbe iz zbirke Izgnanstvo temeljijo na resničnih dogodkih. Kje ste jih našli?

Kakih sedemdeset odstotkov zgodb temelji na resničnih dogodkih. O njih sem bodisi brala v časopisih ali pa so mi o njih pripovedovali ljudje. Preostale zgodbe so zrasle v moji domišljiji, nekatere so tudi spremenjene verzije dogodkov, ki so se mi zgodili. Časopisne zgodbe sem spremenila tako, da niso videti več kot izrezki člankov, temveč kot prava literatura. Ne glede na to, kako resnična je zgodba in kako kruti so dogodki, še vedno verjamem v lepoto besed.

Zgodbe govorijo o ženskah, ki so žrtve družinskega nasilja. Kako velik problem je nasilje nad ­ženskami v Turčiji?

Problem človekovih pravic žensk je v Turčiji zelo velik. Po statistiki so lani tristo šestdeset žensk ubili njihovi možje, bivši možje, fantje, bivši fantje ali drugi družinski člani. To so bili umori zaradi časti. Menim, da je številka še precej višja, saj številni primeri sploh ne pridejo do policije in ženskih organizacij. Poleg tega so vzrok smrti žensk tudi otroške poroke, še posebej v vzhodni Turčiji.

Družinsko nasilje je v Turčiji pogosto obravnavano kot interna družinska zadeva in številne ženske ga tako tudi sprejemajo, jemljejo ga kot nekaj samoumevnega. Če je ženska finančno odvisna od moža, je še bolj ogrožena. Vsaj izobražene ženske, ki živijo v mestih in se same preživljajo, o tem govorijo na glas in se borijo proti temu.

V središču vaših zgodb so pogosto storilci kriminalnih dejanj. Menite, da so vredni našega sočutja?

Kot pisateljica se trudim, da bi čim bolj globoko razumela vsakega človeka. Poskušam ugotoviti, kaj nas dela ljudi, kdaj postanemo 'pošasti' in kako. Poskušam razumeti motive, ki poganjajo kriminal in kriminalce. Verjamem, da se nihče ne rodi kot kriminalec, da to ljudje postanejo zaradi okoliščin. Družina in družba sta zelo pomembni v obdobju otrokovega odraščanja.

Vaša knjiga ima zanimivo strukturo. Kako ste se odločili za to?

Knjigo sem zelo dolgo pisala. Naslov sem večkrat spremenila, tudi posamezne dele sem premetavala. Struktura se je pojavila sama od sebe, pomagala mi je, da sem na najboljši možen način povedala ­tisto, kar sem hotela.

Zgodbe v knjigi govorijo tudi o ljudeh, ki so izgubili dom, ki ne vedo več, kam spadajo. Vas je pri tem navdihovala migrantska kriza?

Ko sem od leta 2007 do 2010 pisala to knjigo, migrantska kriza še ni bila tako pereča zadeva. Migranti so sicer prihajali iz Severne Afrike in nekaterih azijskih držav, a Sirija še ni bila raztrgana na kose. Sirska migrantska kriza torej ni vplivala za zadeve, me je pa globoko pretresla ameriška invazija na Irak. Novice, da ameriški vojaki vdirajo v iraške domove in ugrabljajo otroke, jih mučijo in ubijajo, so me šokirale. Novico o tem sem najprej izrezala iz časopisa. Slika me je še dolgo preganjala: mati, ki poskuša zaščititi otroke pred ameriškimi vojaki, ki vdirajo v hiše z orožjem sredi noči. Sčasoma sem izrezala iz časopisov še več takih zgodb, nisem pa vedela, kaj bom z njimi. Potem se je nenadoma zasvetilo v mojem srcu in odločila sem se, da jih bom pretopila v knjigo. Novice iz Iraka so me torej pripeljale do tega, da sem napisala to knjigo.

Ali me je sirska migrantska kriza kljub temu navdihnila? Ja in ne. Meje so notranje in zunanje. Izgnanstvo je zame tudi notranji občutek, izgnanega se lahko počutiš tudi v svojem domu, soseski, svojem mestu, državi. Ni ti treba prečkati meje, da se počutiš izgnanega. Knjigo sem napisala v težkih časih, ko sem poskušala najti dom v svojem srcu, ko sem poskušala najti svoje pravo mesto v tem svetu. To je bilo izhodišče, potem se je knjiga razširila na univerzalna vprašanja.

Študirali ste hotelirstvo in politologijo. Kako ste začeli pisati?

Poezijo sem začela pisati pri desetih letih in od takrat nisem nehala. Izdala sem sicer samo dve samostojni knjigi, sodelovala pa pri trinajstih nacionalnih in mednarodnih antologijah ter prevedla eno knjigo iz angleščine v turščino. Kar nekaj mojih zgodb in pesmi, pa tudi gledaliških iger in televizijskih scenarijev, je še v predalu. Pišem počasi, nikamor se mi ne mudi.

Politologijo sem študirala, ker se mi je zdelo, da mi bo dala dobro znanje. Poslušala sem predavanja iz zgodovine, prava, ekonomije, sociologije, psihologije ... Res sem uživala.

Hotelirstvo sem študirala po dogovoru z družino. Samo tako so mi dovolili študij v tujini. Sicer pa sem si zares želela študirati umetnost. In hotela sem biti svobodna, da bi lahko pisala.

Se preživljate s pisateljevanjem?

Na žalost še ne. Ne pišem zgodb, ki se dobro prodajajo, ne pišem kriminalk, ljubezenskih zgodb ... Ker imam hčerkico, res ni veliko časa za pisanje. Vesela sem, da je moje delo urejanje revije o potovanjih.

V slovenščino je prevedene malo turške literature. Poznamo Elif Shafak in Orhana Pamuka, drugih avtorjev pa ne. Kaj se dogaja v turški literaturi, kako močna je?

Zadnje desetletje se založniške hiše, literarni agenti, prevajalske institucije in kulturno ministrstvo zelo trudijo, da bi čim več turške literature prodrlo v tujino. Veliko je treba še storiti, a hvala bogu Orhan Pamuk in Elif Shafak nista edina avtorja, ki ju prevajajo. Moja agentka je v zadnjih sedmih letih prodala pravice za tisoč petsto knjig v šestinštirideset držav. Izgnanstvo, ki je dobilo evropsko nagrado za literaturo, je bilo prodano v štiriindvajset držav. Tudi k vam. Na Bledu sem spoznala prevajalko Lili Potpara in urednika Andreja Blatnika. Oba sta zelo prijazna pa tudi natančna človeka. Verjamem, da je slovenski prevod eden najboljših.