Tiskane izdaje
Pri založbi Beletrina je izšel zadnji roman velikega ameriškega pisatelja Jonathana Franzna. Če sem res uživala pri branju Popravkov in Svobode, je bilo branje Čistosti precej neubrano besnenje. V romanu je vsega preveč.
Mlado privlačno dekle in mlad suhljat fant se ne poznata, a imata enak obred, v isti kavarni vsako nedeljo bereta papirnato izdajo New York Timesa. Redek prizor. Dekle vedno naroči kolaček in dvojni kapučino, zasede svojo najljubšo mizo v kotu in za nekaj ur z veseljem pozabi nase, pravi, da se takrat, ko bere časopis, počuti najbolj civilizirano.
Nekoč ga opazi. »Že čez nekaj tednov je, namesto da bi brala novice, razmišljala, kakšna se zdi fantu, kadar bere, in ali naj dvigne pogled in ujame njegovega, dokler ni končno postalo jasno, da bo morala zamenjati kavarno ali pa spregovoriti z njim. Ko je naslednjič ujela njegov pogled, je poskusila z vabljivim nagibom glave, ki se je zdel tako neroden in naštudiran, da je bila šokirana, kako hitro je učinkoval.
Fant je prišel naravnost k njej in drzno predlagal, da bi si, ker sta vsak teden tu ob istem času, lahko začela deliti časopis in tako rešila kako drevo.« To je prizor iz prvega poglavja najnovejšega romana Jonathana Franzna Čistost (Beletrina, prevedla Polona Glavan). Franzen bi očitno znal narediti odličen televizijski oglas za časopise, ki želijo nagovarjati mlade bralce, saj je branje zapeljivo. »Nihče se mi ne zdi bolj seksi kot ženska, ki bere,« je napisal v enem od svojih esejev.
Čistost je debel roman, tako kot že prej Popravki (Študentska založba, prevod Jure Potokar, 2005) in Svoboda (Študentska založba, prevod Jure Potokar, 2012). V knjigi nastopajo različni junaki, a med glavnimi protagonisti naj omenimo dva: Pip (to je dekle, ki v kavarni bere New York Times), mlada punca, ki ima 130 tisoč dolarjev študentskega dolga in zmedeno mamo, ki ji noče povedati, kdo je njen oče, ter Andreas Wolf, ki je nekoč živel v Vzhodni Nemčiji, zdaj pa je v Boliviji kultni vodja tako imenovanega Sončnega projekta ter razkriva tajne podatke vlad in korporacij, nekakšen Julian Assange.
Roman se z lahkoto premika skozi čas in prostor, dogaja se v Kaliforniji, v Boliviji, se prestavi nazaj, v Vzhodno Nemčijo, med Stasijeve dokumente in rožlja med termonuklearnim orožjem v Teksasu. Zahodna Nemčija je najbrž tu zato, ker je Franzen v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj časa živel v Berlinu, saj je imel Fulbrightovo štipendijo in je študiral nemško književnost, a atmosfera za železno zaveso, ki jo opisuje, ni prav avtentična, če ne bi ves čas omenjal Stasijeve arhive, bi se lahko ta del knjige odvijal kjerkoli.
Knjiga brez pravih junakov
Priznam, da so mi bili njegovi Popravki strašno všeč. In všeč mi je, da se je okrog njegovih knjig vedno odvije tak cirkus, da se pojavlja na prvih straneh časopisov in revij, da kritiki vedno pišejo o tem, da gre končno spet za pisatelja, ki piše velike ameriške romane. Še bolj mi je bil všeč roman Svoboda, ki sem ga z užitkom prebrala nekega vročega septembra na skoraj samotnem otoku globoko v Jadranskem morju.
Knjiga, ki govori o monotonem zakonu in o krizi srednjih let, je polna izjemnih likov, ki so na začetku banalni, a počasi, plast za plastjo, kot da bi lupil artičoko, bralec odkriva njihov neverjeten svet, njihove želje, spomine, mladost. Ljubezen. V knjigi je nekaj res lepih odlomkov in stavkov, ki so tako slastni, kot je zapisal eden od kritikov, da bi jih človek najraje izrezal iz knjige, jih nataknil na vilico in pojedel.
Franzen v tej družinski sagi govori tudi o toliko drugih rečeh, o ekologiji, o pticah (Franzen je strasten opazovalec ptic), o mačkah, ki vsako leto v ZDA pobijejo 1,4 milijarde ptic, napoveduje zaton ameriškega obdobja, izraža prezir do sodobne tehnologije, saj ga tudi v resničnem življenju ne zanima navduševanje nad iphoni ali ipadi, temu pravi »glorificiranje pisarniške opreme«. Ja, Franznove knjige imam rada. Razen Čistosti.
Neprepričljivi liki
Že kar nekaj časa se nisem tako zelo mučila z neko knjigo kot z njegovim zadnjim romanom. Če ne bi pisala pričujočega članka, bi jo že zdavnaj vrgla v steno, čeprav bi zaradi debele knjige tam lahko nastala luknja, tako kot je nastajala v moji glavi, ko sem jo brala. Glavni junaki so se mi zdeli povsem nezanimivi in neprepričljivi, nisem razumela, kaj jih sploh žene, kaj sploh hočejo.
Franzen ima v vsakem od svojih romanov vedno enako narativno oziroma dramaturško zasnovo, ki je zdaj očitno postala že preveč predvidljiva. Glavni liki imajo vedno neko skrivnost, zapletene družinske odnose, pisatelj rad intimne odnose meša z velikimi problemi družbe oziroma sveta.
V Čistosti najdemo zgodbe o družinah, o tem, kako rešiti planet, tu so tudi umor, seks, kar nekaj seksa, pohotno ogledovanje najstnic, terorizem, pogrešani očetje in čudaško nezrele in histerične mame. Za slednje se včasih zdi, kot da prihajajo iz kakšne pravljice bratov Grimm za odrasle, ne pa da si jih je izmislil največji sodobni ameriški pisatelj.
Franzen želi biti družbeno kritičen in hkrati tolstojanski, čeprav bi to lahko bila ena in ista stvar. Prav tako govori o mladi generaciji, brez prave identitete in cilja. Za Pip, ki ji je ime Purity (Čistost) napiše, da je njen um »kot statično naelektren balon, ki je privlačil naključne ideje, ki so letele mimo«.
Pip je dokaj nezanimiva, precej pasivna in čisto brez humorja. Vsi junaki so polni samopomilovanja in narcisizma, kar jih morda res povezuje s svetom, v katerem živimo, odnosi med njimi so plitki in papirnati. A dobro napisani junaki znajo nositi še tako neprepričljivo zgodbo.
Mizantropični roman
Roman je sicer imel odlične kritike in mnogi literarni specialisti so prepričani, da gre za Franznovo najboljše delo. V pogovoru z urednikom revije The New Yorker Davidom Remnickim je Franzen pripovedoval, da je Čistost zgodba o idealizmu in o ideološki čistosti, da govori o principih in se sprašuje o tem, ali lahko principi rešijo svet.
Morda, sem se spraševala med branjem, je roman v resnici satira vseh teh stvari, morda je parodija idealizma, a o tem sem razmišljala, le da bi potolažila svojo slabo voljo ob branju, saj ko bereš dobro satiro, ti ni treba ves čas razmišljati o tem, da je satira.
Njegovim prejšnjim romanom so očitali, da so mizantropični, mizogini, da je v njih preveč slabo napisanih prizorov seksa in premalo upanja. Nisem razumela teh očitkov, zdaj pa bi jih z veseljem pripela na ta roman. Tudi v tem romanu je sicer nekaj izjemno napisanih stavkov in misli. Pisatelj recimo pravi, da je glavna stvar, ki nam jo je prinesel internet, strah. »Strah pred nepriljubljenostjo in dolgočasnostjo, strah, da boš kaj zamudil, strah, da bi te napadali ali pozabili.«
Ali: »Cilj interneta in z njim povezanih tehnologij je bil človeštvo 'osvoboditi' nalog – izdelovanja, učenja, pomnjenja –, ki so prej življenju dajale smisel in ga s tem oblikovale. Zdaj se je zdelo, da nekaj pomeni le še optimizacija za iskalnike.« Piše tudi o ljubezni, o naveličanih in nesrečnih ljubezenskih zvezah, ki še vedno nekako delujejo: »Moja ljubezen je bila kot motor avtomobila za sto dolarjev, ki ne bi smel več vžgati, a je vsakič znova vžgal.«
Čistost je tudi knjiga o skrivnostih in odkrivanju skrivnosti, tistih intimnih in najglobljih do tistih političnih, najbolj nevarnih in pokvarjenih. Ampak skrivnosti so bistvo naše identitete: »Kako veš, da si drugačen od ostalih? Tako, da nekatere stvari zadržiš zase. Čuvaš jih v sebi, kajti če jih ne, med zunaj in znotraj ni nobene razlike. Zaradi skrivnosti veš, da sploh imaš notranjost.«
Pisateljev svet
V romanu nastopa pisatelj Charles, ki je nekakšen Franznov alter ego, ki ga avtor kasneje pohabi in spremeni v nepremičnega odvisneža od pomoči drugih. Charles ves čas sanjari, da bo napisal veliko knjigo, roman, s katerim bo stopil v moderni ameriški kanon in ugotavlja, da si včasih lahko napisal knjigo, kot sta to Krik in bes ali Sonce tudi vzhaja, zdaj pa je najbolj pomembno, da je knjiga dolga in zelo debela. In piše tudi o tem, da ženi pisatelja, ki želi napisati veliko knjigo, nikoli ni lahko, kajti njen mož srka veliko viskija in, da bi se mu ustrezno razširil um, po cele tedne ne počne ničesar.
Jonathan Franzen je v resnici tisti pravi, obsedeni pisatelj. To je njegova največja čistost, njegov največji idealizem, priznava. Ko je pisal roman Svoboda, so ga vedno spraševali, kaj je zanj svoboda in on jim je odgovarjal, da je svoboda notranja neodvisnost od ideologij, od potrošništva. A največja svoboda je zanj to, da lahko deset ur, sedem dni v tednu piše.
»Izpolnjevati takšno nalogo in biti obseden z njo, delati ob dveh, štirih, šestih zjutraj, kadar pač hočem, to je moja predstava o svobodi. Ko pišem, prelepim okna in si naredim temnico. Rad delam v temi, v hladu in tišini.« Pisanje je zanj sreča in če gre vmes lahko še ven, opazovati ptice, je to popoln dan. »Ljubezen do narave je privilegij. Dokler ni izšel moj roman Popravki, sem živel v majhnem stanovanju in si prizadeval, da bi se preživljal kot pisatelj. Potem pa sem imel svobodo in denar, da sem lahko odkril naravo.«
Priznava, da je čudak, ki ima rad samo tiste ljudi, ki berejo in imajo radi knjige. »Če nisi bralec ali ljubitelj divjih živali, si mi lahko všeč, lahko nimam čisto nič proti tebi, le nisi moj tip človeka.«
Ko govori o svojih najljubših knjigah, omenja Čarobno goro, Vojno in mir, Proces, saj se mu zdi, da pišejo o junakih, ki živijo lažna življenja, ki jih od njih pričakuje družba, igrajo vloge in mislijo, da je to vse kar je, a potem pod plastjo tega, kar mislijo, da so, odkrijejo nekaj bolj resničnega, nekaj bolj njihovega, nevarnega, kot kadar v stari cerkvi restavratorji odkrijejo pozabljeno fresko. Čistost.
