Tiskane izdaje
Manifest Koristnost nekoristnega Nuccia Ordineja, italijanskega filozofa, poznavalca renesanse in še posebej dela Giordana Bruna, se kritično sooča s prevladujočo paradigmo, ki za merilo vsega jemlje uporabnost in unovčljivost. Avtor v knjigi, ki jo je izdala Cankarjeva založba s predgovorom Borisa Pahorja in esejem Abrahama Flexnerja, s sklicevanjem na velike klasike zastopa idejo koristnosti nekoristnega.
Izhodišče Ordinejeve kritike je današnja politična ekonomija, ko ekonomska politika usmerja delovanje vseh drugih družbenih sfer. Ideja dobička, manipuliranje z dolgovi posameznikov in držav, je vodilo oblikovanja politik današnjih demokracij. Gospodarska kriza je dala poseben zalet mentaliteti, ki gleda na svet in njegove proizvode izključno z vidika neposredne in takojšnje koristnosti. V knjigi se Ordine osredotoči na dve področji, ki sta po njegovem žrtvi te prevladujoče paradigme: na kulturo in znanost.
Prvi del njegovega manifesta nam tako postreže s premišljevanji klasičnih literatov (od Danteja, Petrarce do Shakespeara, Dickensa, Ionesca) in citati znanih filozofskih klasikov (od Platona do Voltaira, Montaigna, Kanta in Heideggerja do kitajskega misleca Zhuangzija), ki zagovarjajo sorodno premiso. Literatura in umetnost nasploh ne smeta biti podvrženi utilitarni logiki ali celo logiki dobička. Denar in pohlep uničujeta duha. Področje pisateljevanja in drugih umetnosti pa nasprotno razširja meje mišljenja, buri domišljijo, zbuja radovednost. S pomočjo klasikov Ordine postavi pod vprašaj sam pojem koristnega, saj je to, kaj, za koga in v katerem pomenu je koristno, odvisno od pozicije, s katere ga presojamo. Po drugi strani je nekoristnost literature, zabave, brezdelja, dolgčasa nekaj, kar lahko proizvaja učinke in je produktivno tudi v najbolj banalnem ekonomskem pomenu. »Nemalokrat se trud, ki ga ljudje vlagajo v na videz popolnoma neosnovane dejavnosti brez drugega cilja, kot sta zabava ali zadovoljstvo, ko rešijo težek problem, izkaže kot bistven v okolju, ki ga nihče ni predvidel, in ima daljnosežne posledice. To velja tako za poezijo in umetnost kot za znanost in tehnologijo,« je na primer zapisal italijanski pisatelj in esejist Italo Calvino.
O univerzitetnem svetu
Drugi del Ordinejevega manifesta je posvečen univerzitetnemu svetu. Tudi to sfero je preplavila ideologija uporabnosti in koristnosti, ki je spet zvezana z logiko dobička, njeni rezultati pa so uničujoči: na primer ukinjanje specializiranih založb in knjižnic. Bolonjska reforma v Evropi je pripeljala do tega, da je izobraževanje podrejeno potrebam drugih družbenih podsistemov, predvsem gospodarskega. Ordine ponovno s pomočjo vrste klasikov utemeljuje nasprotno: univerza kot avtonomna in svobodna institucija ne obstaja zato, da bi dosegala vnaprej postavljene cilje, ampak ima privilegij, da si zastavlja tudi dozdevno nesmiselne in nekoristne naloge.
V tretjem delu Ordine aplicira problem koristnega in uporabnega še na polje ljubezni in zasledovanja resnice. A bolj ključen se zdi dodatek h knjigi, in sicer spis Abrahama Flexnerja, ki ga lahko vidimo kot dopolnilo k Ordinejevemu razmišljanju o položaju sodobnih univerz in znanosti. Flexner namreč naniza nekatera ključna znanstvena odkritja, od izuma elektrike do detekcije bakterij v krvi ali izuma inzulina, ki so nastala kot stranski produkt abstraktnih znanstvenih miselnih problemov. Znanosti po definiciji ne moremo podrediti vnaprej zastavljenim interesom in ciljem, ampak gre pri njej za brezinteresno raziskovanje, ki pa lahko prinese nenadejane izume za vsakdanje življenje ljudi. Kadar direktno stremimo k uporabnosti določenega znanstvenega raziskovanja, jo bomo najverjetneje zgrešili, medtem ko ukvarjanje s čisto teorijo, abstraktnimi znanstvenimi problemi, nehote prinese dobrodošle iznajdbe.
Vulgarni utilitarizem
Zdi se, da Koristnost nekoristnega (v prevodu Irene Trenc - Frelih) prihaja v pravem času. Ordine lepo pokaže, da lahko paradigmo uporabnosti in koristnosti zavrnemo že zato, ker se na videz nekoristno pogostokrat za nazaj izkaže za najbolj produktivno. Čeprav obstaja vrsta del, ki se bolj poglobljeno ukvarjajo s statusom znanstvenih iznajdb ali umetniških presežkov, je Ordinejev manifest dobrodošel predvsem zato, ker pokaže, da so se tudi v zgodovini veliki duhovi spopadali z vulgarnim utilitarizmom svojega časa. Tako je moral, denimo, Victor Hugo pred francosko skupščino leta 1848 dokazovati, kako bi krčenje sredstev za kulturo državi prineslo le majhen prihranek, po drugi strani pa povzročilo nepopravljivo, dolgoročno škodo. Očitno mora vsaka doba na novo legitimirati koristnost nekoristnega.
