Tiskane izdaje
Dolgoživost je očitno ena od lastnosti najboljših slovenskih ilustratork. Danes so se v ljubljanski knjigarni Konzorcij zbrale štiri, ki imajo skupaj, tako je izračunal predsednik uprave Mladinske knjige Peter Tomšič, 347 let. Vendar pa leta niso bistvena, bistveno je, da so štiri velike dame slovenske ilustracije s svojim delom zaznamovale sleherno otroštvo na Slovenskem.
Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Jelka Reichman in Marlenka Stupica so v Konzorcij prišle na povabilo Mladinske knjige, skupaj so proslavili devetdeseti rojstni dan slednje med njimi. Marlenka Stupica pa ni edina devetdesetletnica v tej družbi – Ančka Gošnik Godec je devetdeseti rojstni dan praznovala junija letos, Marjanca Jemec Božič je tudi blizu, praznovala ga bo septembra prihodnje leto. Jelka Reichman je sicer več kot desetletje mlajša, čez dve leti bo stara osemdeset let, a so jo starejše kolegice sprejele v svoj krog, smo slišali včeraj.
Ilustratorski preporod v petdesetih
Ilustratorje smo seveda imeli že prej, vendar pa se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja zgodila nekakšna renesansa, saj se je slovensko ilustratorstvo zelo okrepilo tako po količini kot po kakovosti. K temu so največ prispevale tri prej omenjene ustvarjalke, kasneje še četrta.
Vse so sicer po izobrazbi slikarke, a so se v celoti posvetile književnemu in revijalnemu ilustratorstvu, je povedala Irena Matko Lukan. Pri tem je imela veliko vlogo tedanja urednica Mladinske knjige Kristina Brenkova, ki jih je načrtno spodbujala.
Štiri dame, ki so se zbrale včeraj, so ustvarile res ogromno izjemnih knjig in lahko se strinjamo z sedanjo urednico pri Mladinski knjigi Ireno Matko Lukan, da ga ni človeka na Slovenskem, ki ne bi rasel ob njihovih ilustracijah.
Marlenka Stupica je ilustrirala Župančičeve Uganke in Mehurčke, klasične Grimmove pravljice Trnjulčico in Sneguljčico, Piko Nogavičko Astrid Lindgren, Ostržka Carla Collodija, Moj dežnik je lahko balon Ele Peroci, ljudske pesmi Pojte, pojte, drobne ptice, Palčico ter Grdega račka Hansa Christiana Andersena ... Ančka Gošnik Godec ljudske pravljice Povodni mož, Kača z belo kronico, Zlata ptica, O treh grahih ... Zelišča male časovnice Polonce Kovač, Muco Copatarico Ele Peroci... Marjanca Jemec Božic Nano, malo opico Josipa Ribičiča, Jurija Murija v Afriki Toneta Pavčka ... Jelka Reichman Mačka Murija, Pikija Jakoba in Pajacka in punčko Kajetana Koviča, Dvanajst slonov Leopolda Suhodolčana ...
Ustvarjalnost vse štirih je spravljena v štirih debelih antologijah, ki so izšle pri Mladinski knjigi – leta 2009 Čudežni vrt Jelke Reichman, leta 2010 Drevo pravljic Marlenke Stupica, leta 2011 Zlata ptica Ančke Gošnik Godec, zadnja med njimi pa Pravljični cvet Marjance Jemec Božič.
Čajanka s štirimi damami
Včerajšnje srečanje je bila nekakšna čajanka, kramljanje s štirimi ustvarjalkami, ki pa so takoj povedale, da kramljanje pravzaprav ni njihova najbolj močna plat, veliko raje namreč rišejo kot govorijo.
Na vprašanje, kje so se spoznale, slavljenka in njene kolegice najprej niso znale odgovoriti, potem pa se je Marjanca Jemec Božič spomnila, da so se spoznale na likovni akademiji, sodelovale pa so tudi pri Cicibanu. Jelka Reichman se je temu klubu priključile kasneje, bila je precej osamljena, saj v njeni generaciji na akademiji ni bilo nikogar, ki bi se zanimal za ilustratorstvo, vsi njeni sošolci so mislili, da bodo postali veliki slikarji. Šele desetletje za njo so se pojavili novi ilustratorji.
Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič in Marlenka Stupica so bile Jelki Reichman svetilnik v temi, bile so ji za zgled, oboževala jih je, odnjih se je veliko naučila.
Med seboj so bile vedno zelo kolegialne in spoštljive, nikoli niso bile ljubosumne ena na drugo, veselile so se uspehov ena druge. Kolegialen, prijateljski odnos, ki je med njimi, se je potem prenesel na celotno slovensko ilustratorsko srenjo, je dodal Pavle Učakar.
Stremljenje k popolnosti
V pogovoru smo veliko slišali tudi o tem, s kakšno natančnostjo ustvarjajo štiri ustvarjalke, še posebej Marlenka Stupica. Pavle Učakar je denimo pod veliko povečavo na računalniku opazoval njeno rožico, ki je v originalu velika le nekaj milimetrov, in se čudil njeni izdelanosti in popolnosti. Ilustratorko je vprašal, je s kakšnim čopičem jo je ustvarila, in odgovorila je, da s čopičem številka ena – a tudi temu je populila še par dlak.
Vsem se v procesu dela tudi dogaja, da se jim na risbi pojavljajo nenavadna bitja, fantomi, ki jih kasneje lahko opazijo le tenkočutne duše.
Štiri ustvarjalke so se strinjale, da je ilustratorstvo enakovredno slikarstvu, da je ravno tako potrebno paziti na kompozicijo, barve in vse druge elemente.
Zaključimo z mislimi Pavleta Učakarja, ki je z ilustratorkami v svoji skoraj 40 let dolgi karieri likovnega urednika preživel veliko časa. Pravi, da je človek z zelo veliko sreče, saj je v rokah držal originale vseh njihovih prelepih ilustracij in ob tem ga je vedno znova oblival srh. Med drugim je ugotovil, da njihovo delo pravzaprav ni doživelo nobenega razvoja, že na začetku je bilo popolno in potem je bilo enako popolno vsako njihovo naslednje delo.
