Dediščina od Alp do Krasa: Šest narečij, en kulturni prostor

Območje Vzhodnih Alp, od ­Rateč in Kanalske doline, prek Rezije, Terske in Karnajske doline, Nadiških dolin, Kobariškega, Liškega in doline Idrije, do Kanalskega in Brd, je dobilo­ enkraten vodnik po kulturni­ dediščini na obeh straneh meje. Izdal ga je Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU pod naslovom Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom. Vodnik po zbirkah/L'eredità culturale fra Alpi e Carso. Guida alle collezioni.

Vodnik je v bistvu sežetek večletnega raziskovanja v okviru čezmejnega projekta Zborzbirk, ki je bil financiran v Programu čezmejnega sodelovanja Slovenija–Italija 2007–2013 in iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, nekaj je bilo tudi nacionalnih sredstev. Nosilec je bil Inštitut za slovensko narodopisje pri Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, vodja projekta pa tamkajšnja raziskovalka ­Špela Ledinek Lozej.

Poleg Univerze v Vidmu in Inštituta za slovensko kulturo v Špetru so sodelovali še Goriški in Gornjesavski muzej ter šest lokalnih skupnosti (občine Podbonesec, Tipana in Bardo na italijanski in občine Kobarid, Kanal in Brda na slovenski strani). Snovalka projekta Mojca Ravnik je zapisala, da je bil cilj projekta »popis, katalogizacija in predstavitev zbirk v knjižnem vodniku, na zgibankah in spletni strani; popis narečnih nazivov in pripovednega izročila, povezanega z zbirkami in predmeti v njih; postavitev nekaterih novih zbirk in ureditev prostorov zanje; oprema izbranih zbirk kot informacijskih točk; restavracija, digitalizacija in montaža avdiovizualnih posnetkov«.

Pomembno je, da je projekt spodbudil spontano zanimanje za dediščino in pokazal, da »živa tradicija in zgodovinski spomin najbolj povezujeta ljudi na tem območju, ki so bili v mnogih preteklih obdobjih ločeni z mejami in so pripadali­ različnim, tudi nasprotujočim si, celo sovražnim državam«.

Zgodbe o življenju v skupnem prostoru

Še preden se odpravimo na pot iz Slovenskega kulturnega središča Planika v Kanalski dolini, pri katerem se vodnik začne, do Etnološke zbirke družine Darinke Sirk v Brdih, kjer se vodenje konča, je treba zapisati, da je ta dveinpolletni projekt dal enkratne rezultate tako na področju etnologije, muzeo­logije, slovstvene folkloristike in dialektologije. Na območju, kjer prebivalci govorijo šest narečij in eno podnarečje, raziskovalci niso dokumentirali le zgodb o zbirkah in predmetih, marveč tudi o lokalnem življenju nekoč, šege, prehrano, folklorne pripovedi, pesmi, zagovore in še kaj.

Hoteli so postaviti zbirke v kontekst, hkrati pa pridobiti čim več arhivskega gradiva za nadaljnje znanstvenoraziskovalno delo. »Opravljeni so bili številni intervjuji z lastniki oziroma poznavalci posamezne zbirke oziroma domačini,« lahko preberemo v uvodu. »Posneti so bili opisi izbranih predmetov, pričevanja o zanimivostih in posebnosti zbirk, pa tudi pripovedi, povezane z okoljem, v katerem je posamezna zbirka ...« Vse skupaj dokazuje, da je bilo to območje vedno skupen kulturni prostor, čeprav so ga bolj ali manj trdo ločevale meje, ki pa stikov niso mogle odrezati.

Kako so ljudje pogrešali tesnejše medsebojne ­stike, ki jih je zlasti omejila meja med Jugoslavijo in Italijo, kaže dogodek iz Podklanca ob reki Idriji, od koder pelje najkrajša pot v Benečijo: ob odpravi schengenske meje so domačini že nekaj dni pred dogodkom sami razrezali mejno zapornico in koščke delili ljudem za prostovoljni prispevek za čimprejšnjo cestno povezavo ljudi z obeh strani reke.

V ožjem izboru štiriintrideset zbirk

Na tem območju je seveda več kot štiriintrideset zbirk predmetov, kolikor jih je predstavljenih (enaindvajset je zasebnih, osem društvenih, štiri občinske in ena muzejska izpostava), zato je bilo treba narediti ožji izbor. Vodnik po zbirkah je zgledno in pregledno narejen. Regije se ločijo po barvah in so postavljene v geografski okvir in zgodovinski čas. Vsaka zbirka je natančno opremljena s podatki o lastniku in njenem nastanku, lokaciji in dostopnosti, o odprtosti, možnih kontaktih, na zemljevidu pa je označeno, kje ob poti leži.

Pospremljena je s kratko pripovedjo ali zgodbo lastnika ali skrbnika v narečju z razlago narečnih besed, pri čemer so ohranjene najbolj značilne narečne besede. Tudi predmeti na spremljajočih fotografijah so poimenovani v narečju in razloženi s knjižnim zapisom. Iz tega vidimo, kje so zbirke locirane in kakšna je njihova vsebina. Zbirke so v različnih prostorih: skednjih in hlevih, šolskih in občinskih poslopjih, hišah in njihovih prizidkih, opuščeni mlekarni ali župnišču, v njih pa je veliko predmetov zlasti iz prve svetovne vojne, kmečkega in rokodelskega orodja, hišna oprema, dimnice, zbirka grabelj ali rezijanskih brusačev.

Zanimive so tudi pripovedi, zakaj se je kdo odločil zbirati. V ospredju je skrb za ohranitev tradicije in stika s predniki, zato se je kar nekaj ljudi odločilo za zbiranje po potresu leta 1976, ko so ljudje obnavljali hiše in metali na smetišča »staro šaro«.

Vodnik, ki ga je uredila dr. Saša Poljak Istenič, je izšel v pet tisoč izvodih. Dosegljiv je tudi na spletni strani zborzbirk.zrc-sazu.si. Projekt Zborzbirk, pri katerem je sodelovalo okrog štirideset sodelavcev, je gotovo doslej največji projekt čezmejnega sodelovanja. Širše in bolj podrobno govori o rezultatih projekta dvojezični zbornik strokovnih in znanstvenih prispevkov Le collezioni uniscono/Zbirke pripovedujejo (Etnološke zbirke, ustno izročilo in kulturni turizem med Alpami in Krasom). Pri njem je sodelovalo šestnajst avtorjev, uredili so ga dr. Roberto Dapit, dr. Barbara Ivančič Kutin in dr. Špela Ledinek Lozej, nastal pa je po mednarodnem znanstvenem posvetu junija 1914 v Vidmu.