Tiskane izdaje
Visoka in svetlolasa, na severu Nemčije rojena Thea Schreiber Gammelin se je vtisnila v spomin marsikaterega Celjana. Njena nesebična pomoč, tudi ko sama ni imela skorajda ničesar, in iskrena dobrota pričata, da je živela, kot je verovala.
Svojo sestro po duši, Almo M. Karlin, je preživela za 38 let in si v tem času prizadevala, da bi Almo doma vendarle prepoznali kot svetovno popotnico, ki ji ni para. Živela je za druge. In končno je čas tudi zanjo.
Fotografije iz zapuščine Thee Schreiber Gammelin, ki jo hrani Helena Ojsteršek
Številni Celjani se Thee še spominjajo, umrla je namreč leta 1988. Eni jo imajo v spominu kot markantno in čudovito osebo, drugi kot čudakinjo, ki so se je bali. Dejstvo pa je, da je večini ostala neznana v svoji veličini. Lani jeseni so se ji poklonili v celjskem pokrajinskem muzeju, kjer so ob 110. obletnici rojstva in 85. obletnici njenega prvega prihoda v Celje pripravili razstavo Se spomnite Thee?.
Na ogled bo do konca maja, njena avtorica Barbara Trnovec pa prav na Thein rojstni dan, 25. marca, pripravlja javno vodstvo. Pri odkrivanju njenega življenja si je tudi Trnovčeva pomagala s Theino knjigo Dvoje življenj – en cilj. Tipkopis je bil že dalj časa v celjski osrednji knjižnici, pred kratkim pa je knjigo izdala Celjska Mohorjeva družba.
Romansirana avtobiografija
Naslov knjige (in navsezadnje tudi naslovna fotografija) bi morda lahko namigoval, da bo v knjigi govor o Thei in Almi, vendar Thea že na začetku zapiše, da »tu ne gre za življenjepis te ali one, bolj ali manj znane osebe«. Gre za zgodbo o Benedikti (Diti) in Arhibaldu (Arhiju), ki naj bi ju ob rojstvu s privoljenjem mater zamenjali, očeta pa naj o tem ne bi vedela ničesar. Arhi živi v krogu angleške aristokracije, Dita v pastorjevi družini ob Baltiku, kar precej spominja na Theino življenje. Sama je bila namreč prepričana, da so jo ob rojstvu zamenjali in da je njena sestrična celo angleška kraljica, o čemer je Celjanom pripovedovala. In njeni zgodbi so ljudje verjeli.
Ditina zgodba bi lahko bila tudi Theina vsaj v drugem delu, kot razlaga urednik knjige Marijan Pušavec: »Knjiga je romansirana avtobiografija. Mene je najbolj zanimal pričevanjski del, ko Dita naleti na Almo Karlin in se leta 1934 preseli v Celje. Zame je ta del najbolj avtentično pričevanje o Almi. Saj Thea je bila vendarle njena življenjska sopotnica. Nihče ji ni bil tako blizu. In v tem vidim tudi največjo vrednost knjige.«
Mistikinja in slikarka
Theina mladost je še vedno precejšnja uganka. Rodila se je protestantskemu pastorju Heinrichu in mami Marii, rojeni Gammelin, leta 1906 v Brunshauptnu (od leta 1938 se imenuje Kühlungsborn), letoviškem mestu ob Baltiku. Samo pol leta po Theinem rojstvu je umrla njena starejša sestrica Mike in morda je bil prav to razlog, da z mamo nikoli nista imeli ljubečega odnosa. Kot lahko beremo v njenih spominih, ji je prav mama zadala največje bolečine. Povsem drugače kot oče, ki se je s hčerjo veliko ukvarjal, jo spodbujal in njene uspehe zapisal tudi v farno kroniko.
Theo je pri šestih letih zaznamovala posebna izkušnja. Kot je zapisala, jo je zbudil dotik nevidne roke in začutila je, da se vanjo pretaka moč. Zagledala je svetlobo, zaslišala neznano glasbo, nato pa glas, ki ji je rekel, da ljubezen ne pozna strahu. Zavedela se je, da ji je videnje poslal Bog. Po tem naj bi imela sposobnosti zdravljenja z magnetizmom in napovedovanja smrti.
Trnovčeva je ob proučevanju Theinega življenja obiskala tudi njen domači kraj: »Zdelo se mi je, kot da se je tam ustavil čas in da gledam zelo podobne prizore, kot jih je gledala ona. Po tistem sem jo veliko bolje razumela. Srečala sem se tudi z nekdanjim pastorjem Matthiasom Burkhardtom, ki se je pogovarjal z ljudmi, ki so se Thee še spominjali. In sicer kot slikarke, pastorjeve hčere in tistega dekleta, ki je napovedovalo smrt.«
Theino pričevanje skozi Dito je vendarle treba brati kot zgodbo. »Njeni spomini so eden od virov, ki jih resen raziskovalec uporablja v kombinaciji z drugimi ohranjenimi viri. Dokumentov, ki bi podkrepili to, o čemer piše do časa odhoda v Celje, ni oziroma jih je zelo malo. Sem pa lahko ovrgla nekatere njene zapise, recimo, da naj bi študirala na univerzi v Rostocku. V arhivih v Rostocku ni nobenega podatka, da bi bila tam kdaj vpisana, so pa našli podatke o njenem očetu. Tudi o njeni nesojeni ljubezni Wilhelmu Gammelinu, po katerem naj bi dodala priimek in ki naj bi tam predaval ali bil celo rektor, ni tam ničesar,« opozarja Trnovčeva.
Zagotovo pa se je Thea slikarsko izobraževala. Takoj po srednji šoli je obiskovala zasebno slikarsko šolo v Berlinu. V spominih piše, da je študirala slikarstvo v Stockholmu, vendar o tem za zdaj ni dokaza. Žigi v njenem potnem listu pa dokazujejo, da je bila med letoma 1928 in 1932 nekajkrat na Švedskem, kamor jo je povabila baronica Dagmar Sparre, s katero sta se spoznali, ko je baronica letovala v Brunshauptnu. Najverjetneje je prav ona Theo seznanila s švedsko slikarko, kiparko in skladateljico Ellen Roosval von Hallwyl, ki bi lahko bila njena mentorica v teh letih.
Na razstavi v celjskem pokrajinskem muzeju je prikazanih okoli 50 Theinih del, ki pričajo, da je šlo za nadarjeno mlado slikarko, kot je njena dela ocenila akademska slikarka in muzejska restavratorka Jasna Radšel. Njen slikarski razvoj je bil izjemen, a se je potem, ko se je preselila v Celje, ustavil. »Thea je v odnosu z Almo vse svoje interese podredila Alminim oziroma so bili v neki točki to njuni skupni interesi. In ko vstopimo v razstavni prostor, pravzaprav vstopimo v leto 1936, ki pomeni vrhunec njunega skupnega delovanja. Kot teozofinji in umetnici imata skupne interese. Je pa res, da Thea takrat ustvarja tisto, kar je pomembno za Almo,« povzema Trnovčeva.
Thea je za Almo prvič slišala po radiu med likanjem, kot piše. Alma je bila namreč takrat že zelo znana, njen potopis Samotno potovanje je bil razprodan, skupno je bilo s ponatisi prodanih kar 90.000 izvodov. Thea ji je pisala in oktobra 1931 prvič prišla na obisk v Celje. Kmalu sta postali dobri prijateljici, Thea se je avgusta 1934, stara 28 let, za stalno preselila v Celje. Živeli sta v tako imenovani rimski hiši, ki je ni več.
Obiskali so ju tudi Theini starši in pastor je celo nameraval kupiti hiško v Celju, saj se je v Nemčiji že dvigal nacizem. Samo dva tedna po obisku je umrl, z dediščino pa je Thea kupila posest v Pečovniku. Iz rimske hiše sta se morali izseliti že pred vojno, češ da bodo širili Ljubljansko cesto, kar je bil po Theinem prepričanju zgolj izgovor. Obe sta bili namreč izpričani protinacistki, nemštvo pa je bilo v Celju zelo močno.
Med drugo svetovno vojno so Almo zaprli, poslali naj bi jo v Dachau, a jo je rešila Thea, ki jo je samo leto kasneje gestapo prav tako zaprl. Alma se je leta 1944 pridružila partizanom, v upanju, da bo tako lahko prišla v tujino. Thea je takrat pomagala partizanom kot kurirka, vendar so ji kljub temu po vojni hiško v Pečovniku zaplenili. Po številnih pritožbah so ji jo nekaj mesecev kasneje vrnili, so pa zaplenili Almino vilo, v kateri sta sicer živeli. Tako sta se preselili v Pečovnik, kjer sta nato živeli v skrajnem uboštvu. Ko je januarja 1950 Alma umrla, so se za Theo, ki ni imela nobenih prihodkov in ne državljanstva, začeli grozljivi časi.
Predana
Da je preživela, je praznila nočne posode v celjski bolnišnici, čistila je cerkve. Kljub temu da ni imela državljanstva, je leta 1953 dobila invalidnino, ker jo je pri opravljanju kurirske službe obstrelil ustaš. Kasneje je v zameno za državljanstvo celjskemu mestnemu muzeju podarila predmete, ki jih je Alma prinesla s potovanja okoli sveta. Njeno literarno zapuščino je v sedemdesetih izročila narodni in univerzitetni knjižnici.
Thea je kmalu po Almini smrti prestopila v katoliško vero, v Zagrebu pa se je pridružila tretjemu redu (Frančiškov sveti red), kjer je verjetno spoznala Zdenko Serajnik, ki je prevedla njeno knjigo. Leta 1962 se je vpisala na teološko fakulteto, študij je skoraj končala, vendar ji je zmanjkalo moči. Konec šestdesetih je po Celju in okolici zbirala podpise za ustanovitev celjske škofije, nekaj časa je bila tudi katehistinja na Gomilskem. Čeprav je bila njena življenjska pot pogosto tragična, zdelo se je, da jo je življenje že povozilo, se je dvignila.
»Bila je večja optimistka kot Alma, pomagala pa ji je tudi globoka vera v Boga. Pri razumevanju Thee je treba upoštevati to dejstvo. Osebno me je najbolj ganila s svojo skromnostjo in iskreno dobroto. Če izhajam iz krščanskih vrednot, mislim, da je to, v kar je verjela, tudi živela. Našla sem pismo, v katerem roti neko gospo, da naj bo boljša do svoje družine, da je tudi sama veliko pretrpela, pa nikoli ni bila maščevalna, vedno je upala, da jih bo lahko spreobrnila s svojo ljubeznijo in iskrenostjo,« razlaga Trnovčeva.
Tudi njeno delo Dvoje življenj – en cilj je prežeto z vero. In še v tem delu se je, predana do konca, borila za Almo. V enem od izvodov prevoda je namreč strnjen zapis o Almi, v katerem Thea poziva, naj Almi vendarle postavijo spominsko ploščo, kjer se je rodila, in po njej poimenujejo ulico. Ploščo so postavili šele 16 let kasneje, ko je Thea že leto dni počivala v grobu na Svetini poleg svoje sestre po duši.
