Tiskane izdaje
Ko so tisti, ki so prebrali Ni je več Gillian Flynn, hoteli še, so jim rekli, naj poiščejo Dekle na vlaku. Temačen in napet psihološki triler Paule Hawkins je izšel januarja in se takoj povzpel na vrh lestvice prodajnih uspešnic. V petek bo dosegljiv slovenski prevod.
Knjiga Paule Hawkins je izšla januarja, na lestvici britanske revije The Bookseller je vztrajala na prvem mestu rekordnih 21 tednov (prehitela je celo Izgubljeni simbol Dana Browna), od izida je bil roman ves čas med prvimi desetimi najbolje prodajanimi e-knjigami, večino časa na prvem ali drugem mestu.
V ZDA je bila najbolje prodajana e-knjiga prvega četrtletja, na lestvici prodajnih uspešnic New York Timesa je v skupni kategoriji tiskanih in e-knjig na prvem ali drugem mestu vztrajala večino leta, na prvem se je obdržala dolgih trinajst tednov. Po svetu so v prvi polovici leta prodali 4,5 milijona izvodov, Dekle na vlaku je bila najbolje prodajana trdo vezana knjiga prve polovice leta megazaložbe Penguin Random House, po hitrosti prodaje je prehitela tudi Petdeset odtenkov sive.
Knjigo je avtorica, ki je odraščala v Zimbabveju, po študiju na Univerzi v Oxfordu pa postala poročevalka londonskega Timesa, napisala v stiski: po naročilu in pod psevdonimom je napisala štiri romane po vzorcu chick lit, prvi, Izpovedi obotavljive recesionistke, se je prodajal zmerno, z naslednjimi je prodaja šla vse bolj navzdol.
Kot nekakšna zadnja možnost se ji je zdela knjiga, ki bi jo tudi sama rada prebrala, temačen psihološki triler o ženski z luknjami v spominu. Prvo polovico zgodbe v slogu Hitchcockovih filmov je napisala v štirih mesecih, potem je agentka že razposlala naokrog nedokončan rokopis in vnela se je založniška vojna ponudb.
Če ji ne bi uspelo s to knjigo, pravi avtorica, bi se odločila za drugačen poklic, spet bi morda zavila v novinarstvo ali počela kaj drugega. A ni bilo treba, Dekle na vlaku je brez velike reklame postala svetovna uspešnica, srhljivo dobra knjiga.
S Paulo Hawkins smo se pogovarjali sredi poletja v londonskem klubu Groucho, ko jo je njena literarna zastopnica osrečila z dvema dnevoma intervjujev. Mladinska knjiga bo slovenski prevod Dekleta na vlaku v prevodu Alenke Ropret izdala v petek.
Gospa Hawkins, so primerjave z romanom Ni je več, The Gone Girl Gillian Flynn, ki se kopičijo v medijih, nadležne ali pomagajo pri prodaji knjige?
Mislim si, da je obojega malo. Seveda je laskavo slišati primerjave s tako odlično ocenjeno in brano knjigo. Če te primerjajo s tako prodajno uspešnico, se res ne moreš pritoževati, vendar nisem čisto prepričana, da sta si romana podobna. Morda ju še najbolj družita problematični glavni junakinji, ki se kotalita skozi obe zgodbi, a imata vendar, če smem pripomniti, precej različna značaja.
Treba je upoštevati tudi obzorje, ki ga ponuja nezanesljivi pripovedovalec, ki v primeru The Gone Girl bralcu prav lepo laže, v moji knjigi pa niti ne ve povedati, kaj se je zgodilo, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo, saj zaradi občasne izgube spomina še sebi ne more čisto verjeti. Tak lik, tako zelo nezanesljiv, sem si že dolgo zamišljala. Morda je moja knjiga kaj pridobila pri prodaji zaradi podobnega vzorca, a če dobro pomislim, postane vsakršno neposredno primerjanje čez čas res malce neznosno.
Je naslov romana ostal tak, kakršnega ste si najprej zamislili, ali so bili na sporedu uredniška modrovanja in zadržki?
Natančno tako, tu ni bilo drugih mnenj ...
Ni morda kdo predlagal 'ženske' namesto 'dekleta'?
Vem, vem, sem slišala take predloge, vendar sem romanu dala naslov že zelo zgodaj med pisanjem in tega nisem hotela spremeniti. Še zmeraj sem prepričana, da Dekle na vlaku zveni še najboljše za, no, dekle, žensko, punco na vlaku. To je to.
Rachel, ki pripoveduje svojo zgodbo, kakor jo pač, je vsekakor, kot bi rekli vljudno, zaznamovana, poškodovana. Vidite veliko njej podobnih naokrog?
Upam, da jih ni ravno preveč, saj njen portret ni najbolj simpatičen. Si pa mislim, da je tam zunaj veliko ljudi, ki bi lahko bili Rachel, če bi se jim v življenju zgodilo kaj slabega, če bi jih doletela nesreča, če bi izgubili zaposlitev, če bi jim razpadel zakon, če bi tako ali drugače zabredli.
Najbrž se ne motim, če rečem, da je zagotovo veliko ljudi, ki jim ne manjka veliko, da bi iztirili in izgubili nadzor nad svojim življenjem. Saj veste, veliko jih je danes na robu, mislim si, da si vsak lahko predstavlja ali pozna koga, ki se lahko v hipu izgubi, in se mu preprosto utrga, kot rečemo ... in se mu zgodi nekaj dramatičnega, če gre kaj narobe. Mislim, da je to zelo mogoče.
Lepega dne ste že skoraj bankrotirali, naslednji dan pa so vsi ploskali vaši knjigi, jo kupovali v neznanskih količinah, vas vabili na predstavitveno turnejo po Združenih državah, sem si prav zapomnil, osem mest v devetih dneh?, nizale so se navdušene ocene v različnih medijih, nihče drug kot Stephen King je tvitnil, da ga je knjiga držala pokonci skoraj vso noč. Se da zdržati?
To je bilo noro! Hočem reči, da je bilo precej nenavadno. Prišlo je res iznenada, bilo je, priznam, fantastično, najprej sploh nisem mogla verjeti, da je res. Novi položaj včasih ni udoben.
Vas mnenja bralcev sploh zanimajo, hočete vedeti, kaj si mislijo o knjigi?
Ja, seveda, prav rada nastopam na literarnih dogodkih, rada se pogovarjam z bralci. To je zmeraj prav posebna, več kot zanimiva publika, pogovori z ljudmi knjige, če jih smem tako imenovati, so, lahko si mislite, največkrat razburljivi in dajejo misliti. Bralci, to so ljudje, ki se seveda radi pogovarjajo o vsakršnih knjigah, ne le o moji, a to ne bi bilo nič posebnega ali omembe vrednega, bolj se mi zdi intrigantno, da taki na videz naključni pogovori včasih zavijejo v nepričakovane smeri. Zmeraj, ampak čisto zmeraj, na bralnih večerih kdo reče kaj takega, da te odpošlje v prazno in začneš o marsičem razmišljati čisto na novo. No, še najbolj zadovoljna sem pa vseeno doma, za računalnikom.
Za kriminalko, pa naj bo še tako zapletena ali grozljiva, po tradicionalnih žanrskih vzorcih ni običajno, da koplje po družinskem nasilju, posledicah alkoholizma, odnosu žensk do rojevanja; prevare, laži, zavajanja, to se zdi običajno. Ste hoteli z Dekletom na vlaku nemara izumiti čisto svoj žanrski predalček? Kritiki pišejo o valu 'domačijskega noira.'
Najbrž sem le hotela povedati svojo zgodbo v okviru klasične kriminalke. Morda to res ni najbolj običajno, a saj vemo, da se veliko kriminalnih dejanj zgodi ravno v družinskem okolju, torej tam, kjer naj bi se počutili najbolj varne, še posebej pa tam, kjer je posredi precej alkohola, zato si mislim, da je razprava o tem povsem legitimna, ne nazadnje tudi kot tematika kriminalnega romana. To je enostavno realističen pogled na zločin. Žrtev in tisti, ki je pripravljen storiti zločin, se v veliko primerih poznata.
Kaj je po vašem bistvo voajerizma?
Najbrž obstaja več stopenj uživanja ob opazovanju početja drugih ljudi, mislim, da smo prav vsi vsaj malo nagnjeni k temu, da od časa do časa poskušamo malo pokukati v življenje drugih. Pogled skozi okno neznancev je sam po sebi nekaj posebnega, če pa postreže še z občutkom, da se tam onkraj dogaja nekaj čudnega, še toliko bolj. Rachel to strast očitno zapelje še malce dlje od drugih in iz tistega, kar vidi, v svojem malce čudaškem svetu naredi zgodbo. Mislim, da je marsikomu prav zanimivo, celo ljubo tu in tam dobiti vpogled v življenje drugih, naj bodo to sosedi ali neznanci.
V enem od letošnjih intervjujev ste povedali, da morate naslednjo knjigo dokončati in oddati do poletja. Vam je uspelo?
Ne. Moram priznati, da mi bo tekst najbrž uspelo dokončati v naslednjih dveh ali treh mesecih. Založnik razume, precej sem se ukvarjala s tem, da me ne bi preganjali. Če bo šlo vse po sreči, bo knjiga zunaj sredi prihodnjega leta.
Mislite, da novinarska praksa – in vi ste začeli pisati kot novinarka – vpliva na način pisanja literature?
Niti najmanj ne more škoditi, si mislim, vsaj v nekaterih pogledih oziroma aspektih je dober trening, naučiš se natančno opazovati ljudi in njihovo početje, razbirati vse, kar sporočajo med vrsticami, in postavljati zgodbo v širši kontekst. To pisatelju ne more škoditi, še manj dejstvo, da se morajo novinarji pri pisanju ves čas nadzorovati in krajšati besedila, jih popravljati, pisati znova, da je na koncu vse popolnoma jasno in koncizno.
Kako pišete? Ob določenih urah? Si za roman naredite podrobnejši načrt?
Vse je odvisno od dneva. Če gre z romanom dobro in napredujem tako, da sem zadovoljna, lahko ostanem za računalnikom ves dan ali vso noč, noben problem. Če ne gre, je precej klavrno. Čakanje, da ti bo steklo, ne, to ni zame, poskušam ohranjati nekakšno rutino in pisati po vnaprej zamišljenem načrtu – no, načrtujem, kolikor se sploh da, tu pridejo v igro na hitro zapisane zamisli na različnih listkih, na samolepilnih lističih, ki me gledajo s stene ob računalniku. Najbrž bi se res lahko imenovala načrtovalka. Tudi idej mi ne zmanjka prav kmalu.
Dekle na vlaku je vaša peta knjiga, prej ste pisali v drugem žanru. Je bil preskok od nežnega h grobemu lahek?
To ni bil ravno preskok, od prvega romana, ki je bil še bolj lahkoten, sem se vse bolj približevala temnemu in morečemu, zgodba zadnjega, ki se ni prodajal najbolje, je bila že polna nič kaj prijetnih zadev, lahko bi rekla, da izzveni dokaj tragično. No, pravzaprav me najbolj zanimajo ravno taka občutja in dogodki.
Pri prejšnjih štirih romanih ste uporabili pisateljsko ime Amy Silver. Je zdaj, s pravim imenom, drugače?
Seveda, vsekakor, pri prejšnjih knjigah nihče ni vedel, kdo sem, in to je omogočalo nekakšno lagodno distanco. Zdaj je vse jasno, zato je po eni strani teže, sem pa pravzaprav zadovoljna, da je moje ime na naslovnici Dekleta na vlaku, s knjigo sem zadovoljna, bralski odziv je zelo pozitiven.
Katere pisatelje radi berete? Kdo je najbolj vplival na vaš pogled na pisanje?
Težko odgovorim. Brala sem veliko različnih knjig. Kar zadeva žanr kriminalk, sem seveda v mladih letih požirala knjige Agathe Christie, precej pozneje sem z navdušenjem brala dela Donne Tartt, o kateri veste, da piše nekakšne literarne grozljivke, ne smem pozabiti Kate Atkinson in njenih čudovitih detektivk. No, nasploh berem različne knjige, od psiholoških grozljivk, tu sta na primer Tana French in Sophie Hannah, v spominu mi je ostala ena od knjig Louise Doughty, z užitkom se zmeraj potopim tudi v knjige Cormaca McCarthyja in Pat Barker, do neleposlovja z vseh mogočih koncev, težko vam naštejem vsa področja, ki me zanimajo, toliko jih je.
Kakšna je vaša definicija sreče?
Oh, precej zoprno vprašanje. Definicija sreče? Ne morem reči, da bi bila sreča to, da si prvi, najboljši, številka ena ... lahko rečem, da sem prav srečna kar zdajle, pisanje knjige mi lepo teče, sreča je to, da uživam, ko pišem, in to se mi, pomislite, dogaja ravno zdaj.
