Dekle pred njo je podnajemniški seksualni triler

Velika popularnost psiholoških trilerjev, v katerih je glavni lik ženska, se po romanih Ni je več in Dekle na vlaku nadaljuje s prav tako napetim Dekle pred njo (Učila International, prevod Marko Bogataj). V njem sta glavni protagonistki Emma in Jane.

Ko je zastopnik J. P. Delaneyja, kar je psevdonim londonskega marketingarja in pisatelja Tonyja Stronga, pokazal newyorškima urednikoma vodilnih založb prvih petdeset strani psihološkega trilerja Dekle pred njo, se mu ni niti sanjalo, kakšen vihar bo povzročila knjiga v svetovnem ­založništvu. Na frankfurtskem knjižnem sejmu so v enem tednu prodali pravice za objavo v več kot petindvajsetih državah, zdaj je ta številka že pri petintridesetih državah. Ko so prodali pravice za objavo v tujini, založniki niso vedeli, kaj se bo zgodilo na enainpetdeseti strani. Mesec dni pozneje so povabili na licitacijo za prodajo filmskih pravic za to knjigo štiri velike hollywoodske studie, ki so si želeli nove velike uspešnice, ki bi sledila filmoma Ni je več in ­Dekle na ­vlaku.

Ker je roman Dekle pred njo še pred izidom dvignil toliko prahu, je tudi v slovenščini izšel istega dne kot v ZDA in Veliki Britaniji, kar je v našem založništvu gotovo prej izjema kot pravilo.

Prva točka vprašalnika

Zgodba oziroma zgodbi se dogajata v Londonu, v hiši One Folgate Street,­ beli, popolnoma prazni stavbi, ki jo oddajajo skorajda za simbolično najemnino. V njej je vse, kar potrebujejo stanovalci. V bistvu raje sprejmejo stanovalke, mlade, še boljše je, če so krhke, zlomljene in nevezane. Zgodba se začne s prvo točko dolgega in zapletenega vprašalnika, ki ga morajo izpolniti potencialni najemniki. »Prosim, naredite seznam vsega svojega imetja, ki se vam zdi nujno za življenje.« To je šele začetek napete in temačne zgodbe, ki se odvija počasi v sterilni hiši, ki budno spremlja stanovalce. Kasneje se pokaže, da se hiša vse preveč vpleta v njihovo življenje.

Emma, ki jo preganja travma zaradi vloma v stanovanje, se navduši nad hišo One Folgate Street, popolno arhitekturno mojstrovino v filozofiji zena, odsotnosti nebistvenega. Minimalistična zgradba je iz bledega kamna in stekla ter tehnološko čudo. Ima pa nenavadna pravila, postavil jih je skrivnostni arhitekt, ki jo je zasnoval za svojo družino. V hiši ni knjig, blazin, fotografij, nobene nepotrebne navlake in osebnih predmetov. Hiša je tu zato, da bi spremenila ­stanovalko ...

Naslednja stanovalka je Jane, ki po osebni tragediji potrebuje nov začetek. Tudi njo hiša One Folgate Street očara, kakor tudi njen lastnik in kreator, s katerim se zaplete v nenavadno seksualno pustolovščino. Po vselitvi izve za prezgodnjo smrt prejšnje najemnice, ki je bila njenih let in podobnega videza. Loti se raziskovanja, ki vodi v sprejemanje istih odločitev, srečuje iste ljudi in okuša isto grozo kot dekle pred njo ...

Kmalu nato si hišo One Folgate Street navdušeno ogleduje Astrid in se zagnano loti ankete, ki se začne s točko ena – »Prosim, naredite seznam vsega svojega imetja, ki se vam zdi nujno za življenje.«

Prednosti uporabe psevdonima

J. P. Delaney je angleški marketingar Tony Strong, ki dokaj skrbno, ne pa tudi obsesivno, varuje svojo identiteto. »Uporaba psevdonima ima veliko prednosti,« je povedal. »Za začetek, inicialki ne povesta, ali gre za avtorja ali avtorico. In prav godi mi, da so bili številni bralci in bralke navdušeni nad to zgodbo, ki je pisana z dveh ženskih perspektiv, in prepričani, da je to napisala ženska. Druga, prav tako pomembna, je, da ljudje reagirajo le na zgodbo in ne na avtorjevo ime. In tretja, pisati vsakič pod drugim psevdonimom je izjemna in zlata ­vredna svoboda.«

V tem trilerju se je lotil čudaške in globoko obsesivne filozofije minimalizma, ki jo zadnje čase pooseblja sistem organiziranja Japonke Marie Kondo. »Na eni strani se zdi, da je to le pospravljanje in zlaganje oblek. Vendar menim, da je za temi vzgibi želja, da bi živeli popolno, lepo življenje, pri čemer nam bo v pomoč ta metoda, tak kraj ali morda celo neka dieta. Tak gon popolnoma razumem, vendar sem v knjigi raziskoval, kaj se zgodi potem, kaj sledi, če nekateri pretiravajo s tem. Moj lik v knjigi pravi, da se, ne glede na to, kako in koliko imaš pospravljeno hišo, ne moreš znebiti zmešnjave v glavi.«