Tiskane izdaje
Avtorica knjige Predanost Angela Duckworth (UMco, prevod Anja Radaljac) je najboljši primer tega, o čemer piše: ima diplomo s Harvarda, magisterij z Oxforda, doktorirala pa je iz psihologije na Univerzi v Pensilvaniji, kjer trenutno predava. Pred dvema letoma je bila nagrajena z MacArthur Fellowship, vredno 650.000 dolarjev, ki jo imenujejo tudi nagrada za genije.
Vse to je dosegla deklica, ki je v otroštvu od očeta nenehno poslušala, da ni genij, pa tudi inteligenčni test je pokazal, da je premalo bistra za pouk za nadarjene.
Ne ravno pohvalen očetov vzgojni prijem, ko hčeri ni priznal izjemne vrednosti, je v njej očitno vzbudil uporništvo. Profesionalno kariero je posvetila raziskovanju psihologije uspeha in bila pri tem več kot uspešna. Ne samo da se je uveljavila v akademskem svetu, veliko zanimanja je zbudila tudi med splošnim občinstvom in v krogih, ki oblikujejo ameriško izobraževalno politiko.
Knjiga Predanost na prvi pogled deluje kot priročnik za osebnostno rast, kasneje pa se pokaže, da je tudi resno znanstveno delo s področja psihologije, vendar napisano dokaj poljudno.
Avtorica skozi prvoosebno pripoved spretno prepleta zgodbe o uspešnih ljudeh, lastne izkušnje, rezultate študij in eksperimentov, anekdotične in znanstveno pridobljene dokaze pa vgradi v zanimivo pripoved z jasno tezo, da genialnost ni ključni dejavnik uspeha, temveč je veliko pomembnejša »predanost«. Slednjo definira kot kombinacijo strasti in vztrajnosti. Vsekakor je knjiga poleg naštetega lahko tudi poslovna knjiga, za kar jo je označil Forbes, ali pa priročnik o vzgoji.
Angela Duckworth je s svojo knjigo baje zaslužna za to, da so nekatere šole uvedle teste predanosti (angleško grit), podobno kot so teste inteligence, nekatere šole pa imajo tedne predanosti itd. Avtorica se menda zdaj ukvarja z idejo, kako njene ugotovitve pretopiti v prakso. Lani je Character Lab, ki ga vodi, začel delati s skupino učiteljev, ugotoviti pa poskušajo, kako prenesti ugotovitve o pomembnosti predanosti v šolske kurikule.
Predanost, pridnost, sisu
Koncept predanosti je zagotovo blizu Američanom, zdi se kot nekakšen temeljni kamen v konceptu ameriških sanj. Gre za prepričanje, da je vzpon po družbeni lestvici dosegljiv za vse, ki so pripravljeni dovolj trdo delati. Ni pa daleč tudi od slovenske mentalitete, ki poudarja pomen pridnosti in delavnosti za uspeh. V knjigi beremo, da so najbolj predan narod na svetu Finci. Zelo so ponosni na svoj »sisu«, vztrajnost in notranjo moč za dosego zastavljenega cilja.
Teza, da je predanost na poti do uspeha veliko bolj pomembna od talenta, ni nova, z nekoliko drugačnimi besedami so jo izrazili že mnogi. Na misel mi pride Albert Einstein, ki je rekel, da je genij en odstotek talenta in 99 odstotkov trdega dela.
Ali pa kanadski publicist Malcolm Gladwell, ki je v knjigi Prebojniki trdil, da je potrebnih 10.000 ur vaje, da postanemo najboljši na svetu v določeni dejavnosti. Angela Duckworth in Gladwell sta si na splošno precej podobna – oba demitologizirata koncept genija, se pravi neke apriorne nadarjenosti, ki je dana le redkim.
Angela Duckworth naplete veliko zgodb iz osebne izkušnje. Pripoveduje denimo o tem, kako je, preden je postala nevroznanstvenica, delala kot učiteljica. Poučevala je matematiko in kmalu ugotovila, da se nekateri nadarjeni učenci na koncu leta niso izkazali na testih, nekateri, ki so se mučili s snovjo, pa so kljub temu dobili dobre ocene. In to pri matematiki, ki prislovično velja za predmet, pri katerem se izkažejo nadarjeni. »Naslednjih nekaj let sem bila v razredu vse manj prepričana, da je naša usoda resnično odvisna od talenta, in vse bolj navdušena nad rezultati, ki so bili posledica trdega dela.«
Angela Duckworth ni opazovala le otrok med poukom (ali tistih, ki sodelujejo na nacionalnem ameriškem tekmovanju v črkovanju Scripps National Spelling Bee), proučevala je uspešne ljudi na številnih področjih: plavalce, vojake, poslovneže, igralce, veslače ... Ugotovila je, da so jim skupne goreča odločenost, nepopustljivost in delavnost, po drugi strani pa vedo, kaj hočejo.
Koncept genija je škodljiv
Skozi osebno zgodbo in izkušnje se mešajo študije, ki podpirajo teze Angele Duckworth, mešajo se tudi citati znanih mislecev, kot je denimo Nietzsche, ki je zapisal: »Naša plehkost in samovšečnost gojita kult genija. Kajti če genije vidimo kot nekako čarobne, se ni treba primerjati z njimi in ugotoviti, da nam nekaj manjka. [...] Da nekoga okličemo za 'božanskega', pomeni 's tem mi ni treba tekmovati'.« Nietzsche nas torej opozarja, da je kult genija škodljiv, saj vse ljudi, ki so razglašeni za negenije, naredi pasivne in neambiciozne, zaradi česar se ne potrudijo za stvari.
Avtorica v knjigi opozarja na še dve pomembni stvari. Ena je, da je predanost lahko še večja, če ima to, kar počnemo, neki smisel, če s svojim početjem koristimo drugim in širši skupnosti. Druga stvar je vprašanje, kako privzgojiti otroku delovno etiko. Odgovor, ki ga ponuja, je »modro starševstvo«. Gre za ljubečo, spoštljivo in strogo vzgojo z visokimi zahtevami. To vzgojo lahko namesto staršev opravijo tudi vzgojitelji, učitelji ali kdo drug.
Najboljši trening predanosti je za otroka to, da ga vpišemo na neko prostočasno dejavnost – balet, igranje klavirja, šport ..., pri kateri mora vztrajati, tudi ko postane težko. Raziskave so pokazale, da šola otroka ne motivira dovolj in da gre otrokom, ki so vključeni v obšolske dejavnosti, bolje v vseh pogledih, piše Angela Duckworth. Pomemben je tudi osebni zgled, otroci se delovne etike naučijo od staršev.
Angela Duckworth sklene knjigo z mislijo, da še ni srečala McArthurjevega nagrajenca, Nobelovega lavreata ali olimpijskega zmagovalca, ki bi rekel, da je dosegel, kar je dosegel, drugače kot s trdim delom. Vrata do uspeha so torej odprta vsem.
