Tiskane izdaje
Avtor knjige Hoja s hudičem – Okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941-1945 (prevod Andrej Poznič, spremna beseda Božo Repe, založba Ciceron, 2014) je v Torontu živeči kanadski zgodovinar slovenskega rodu Gregor Kranjc. Čeravno se v študiji prvenstveno osredotoča na sodelovanje Slovencev z okupatorji, dovolj izčrpno oriše tudi nastanek in razvoj (oboroženega) odpora, hkrati pa ne pozabi poudariti, da je od treh možnih odzivov na okupacijo – odpor, kolaboracija ali nedejavno stanje ob strani – večina prebivalstva pravzaprav izbrala tretjega, držo pasivnega prilagajanja. »Za tiste Slovence, ki so po svojih najboljših močeh poskušali živeti tako kot prej in se okupatorju niso uprli – vendar tudi niso iskali stika z njim –, lahko rečemo, da so se prilagodili okupatorjevi oblasti.«
Kolaboracijo dovoli okupator
Kolaboracija je pojav, opozarja Kranjc, ki ga usmerja okupator. Če ta ni pripravljen sodelovati z okupiranimi, do kolaboracije sploh ne more priti, četudi si pokorjeno prebivalstvo to želi. To je razlog, zakaj je v vsem obdobju od izbruha vojne pa do italijanske kapitulacije jeseni 1943 o kolaboraciji kot uradni (okupatorjevi) politiki mogoče govoriti zgolj v Ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedle italijanske sile. Za razliko od Italijanov namreč tako Nemci kakor Madžari niso dopuščali slovenske kolaboracije. Razlog, zakaj ne, je nadvse preprost: ker niso priznavali Slovencev kot naroda. Iz istega razloga Italijani, ki so dovoljevali kolaboracijo v Ljubljanski pokrajini, le-te niso dopuščali na Primorskem, kajti s tem bi priznali, da Primorci niso Italijani. Seveda to še ne pomeni, da na nemškem in madžarskem okupacijskem območju ni bilo kolaboracije – bila je, vendar zgolj kot »ad hoc kolaboracija na individualni ravni«.
Da bi lahko govorili o kolaboraciji, mora biti po Kranjcu izpolnjen še dodatni pogoj – okupirani morajo imeti možnost izbire. »Za razliko od prisiljenih imajo kolaboranti izbiro. Ni jim treba sodelovati; okupator jih ne bo neposredno kaznoval, če ne bodo sodelovali.« Dr. Marko Natlačen, nekdanji ban Dravske banovine, na primer, je lahko izstopil iz konzulte (italijanskega sosveta), pa ga zaradi tega niso zaprli. Nasprotno pa o kolaboraciji ni mogoče govoriti v razmerah prisile, ki je takšne narave, da posamezniku jemlje sleherno možnost svobodnega odločanja. Tako služenja v Wehrmannschaftu, mobilizacije v Wehrmacht (v katerega je bilo vpoklicanih skoraj 90 tisoč Slovencev) ali v delovne službe rajha (Reicharbeitsdient), kakor tudi včlanitev v Hitlerjugend, Heimatbund ali Volksbund po Kranjcu nikakor ne gre šteti za kolaboracijo. Kajti »kdor je članstvo zavrnil, je bil osumljen, lahko tudi aretiran, deportiran ali usmrčen.«
Križarska vojna za Evropo
Toda začetna večinska reakcija slovenskega prebivalstva na invazijo sil osi nista bila ne odpor ne kolaboracija, temveč osuplost in odrevenelo sprijaznjenje z nastalimi razmerami. Ta niti najmanj sovražen odnos do okupatorja ni bil po Kranjcu nikakršna slovenska posebnost. »V prvih mesecih okupacije sta bila prilagajanje in pasivnost po vsej Evropi temelj strategije čakanja, namesto spodbujanja osvobodilnega boja s takojšnjim oboroženim odporom«.
Zarezo v tej strategiji atentizma je predstavljala operacija Barbarossa oziroma Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. To je bil začetek vojne na dveh frontah in po vseh zmagah, ki jih je Nemčija drugo za drugo nanizala vse od napada na Poljsko septembra 1939 naprej, prvi obet Hitlerjevega morebitnega poraza. Napad na Sovjetsko zvezo, ki je pomenil konec pakta Ribbentrop-Molotov, ni samo spodbudil vznik komunističnih odporniških gibanj po Evropi (vključno s Slovenijo), ampak je sočasno predstavljal tudi odločilen trenutek v razvoju kolaboracije po Evropi. Odtlej so namreč sile osi lahko okupacijo Evrope interpretirale povsem na novo. Predstavile so jo lahko »kot križarsko vojno za Evropo, v kateri se lahko vsa celina poveže v združeno evropsko fronto proti boljševizmu,« s čimer so lahko učinkovito nagovarjale protikomunistično usmerjene sile.
Ključna vloga
Razmeroma močno kolaboracijo v Ljubljanski pokrajini Kranjc pojasnjuje s tem, (1) da njeni prebivalci za razliko do Primorcev pred izbruhom vojne niso občutili neposrednega nasilja, (2) da je bila pokrajina edino slovensko okupirano območje, kjer je bila, čeravno zgolj začasno in iz taktičnih razlogov, še priznana slovenska narodnost, (3) da je bilo tu živčno središče OF, ki so jo mnogi imeli za glavnega krivca zmanjšanja začetne pokrajinske avtonomije in (4) da je svojim prebivalcem nudila največ priložnosti za vstop v kolaboracionistične enote ali v organe pokrajinske uprave, katerih naloga je bilo zatiranje upora.
Zgodaj poleti 1942, tik pred veliko italijansko ofenzivo, so bile tako v Ljubljanski pokrajini ustanovljene prve vaške straže, ki so jih Italijani takoj zatem vključili v Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC), s čimer je bil storjen odločilni korak v vojaško kolaboracijo.
Zaostrovanje
Bolj ko je bil poraz Nemčije gotov, ostrejši je bil državljanski spopad. OF je v zadnjem letu vojne po Kranjcu spremenila prioritete in se namesto v spopade z okupatorjem vse bolj usmerjala v obračune s protikomunističnimi nasprotniki. Na drugi strani so Nemci skušali povečevati odvisnost slovenskih kolaboracionističnih enot s tem, da so od njih zahtevali vedno bolj umazano pomoč, nazadnje pa še do konca kompromitirajočo prisego. »Podoba domobrancev, ki so zaprisegli zvestobo tretjemu rajhu, postrojeni pred predstavniki pokrajinske uprave in ljubljanskim škofom, ki so se smehljali in trepljali po ramah skupaj z nemškimi okupatorji, je pustila skrajno trpek vtis izdajstva,« piše Kranjc.
»Pešadija« okupacije
Avtor posebno pozornost posveti sodelovanju civilnega prebivalstva oziroma civilni kolaboraciji, ki je bila v množični obliki prav tako omejena zgolj na Ljubljansko pokrajino, saj se je zgolj tu ohranila za to potrebna struktura – večtisočglavo srednje in nižje uradništvo slovenskega rodu. Ti navadni uradniki, slikovito piše Kranjc, »so na nek način predstavljali 'pešadijo' (...) okupacije. S svojimi izkušnjami in znanjem jezika so edini lahko na vseh ravneh poskrbeli, da so birokratske in upravne spremembe dosegle slehernega povprečnega Slovenca z ulice«.
Kranjčevo študijo odlikuje izjemna tankočutnost in hkrati hotena zadržanost pri obravnavi moralno kočljivih vprašanj kolaboracije in odpora, saj, kot pravi, »zgodovinar ni bil tam«. Gradivo zajema iz vseh razpoložljivih virov, tako iz »emigrantske« kot iz »režimske« zgodovinske šole, hkrati pa ne ostaja za slovenskimi plotovi, ampak procese in akterje domačega dogajanja vseskozi vzporeja s tistimi drugod in jih tako umešča v evropski oz. svetovni kontekst.
