Direktor frankfurtskega knjižnega sejma: »Moja priporočila za državo gostjo upoštevajo«

Ameriški založniški mediji­ ga imenujejo kurator, ki povezuje­ frankfurtski sejem­ s svetom.­ Nekdanji sodelavec­ založb­ Droemer Knaur Verlag,­ Carl Hanser in Springer Science+Business Media se ne izogiba jasnim in glasnim stališčem, zlasti ko gre za svobodo govora.


Gospod Boos, koliko dni v letu ste na poti?

Na pamet bi vam lahko rekel, da verjetno okoli polovico, če pa natančneje izračunam, bi bilo bližje resnici, da potujem dve tretjini časa, ki ga imam.

V enem od intervjujev ste povedali, da se za častno gostjo frank­furtskega sejma lahko prijavi tako rekoč katerakoli država. Kdo na koncu odloči?

No, ni ravno tako, upoštevamo vrsto kriterijev, ki jih kolegica Renata Zamida dobro pozna. Upoštevamo in ocenjujemo različne reči, zanima nas, ali ima ponudnica zanimivo literaturo in zanimiva pisateljska imena, gledamo moč posamezne založniške industrije in njeno relevantnost ter zanimivost za druga svetovna založništva, zanima nas, ali ima država kandidatka živahno kulturno življenje, ali je energična pri prevajanju domačih del v tuje jezike, med kriteriji je tudi ocena zmožnosti investiranja v eno leto trajajoč kulturni program, ki spremlja samo gostovanje države na sejmu. Kot vidite, je kriterijev precej, jaz zberem glavne poudarke in ocene, presodim in napišem priporočilo svojemu nadzornemu odboru. Lahko vam povem, da so nadzorniki zadnjih deset let upoštevali moja priporočila.

Kakšne instrumente ima vodstvo­ sejma, če presodi, da bi lahko­ organizatorji zavozili svoje gostovanje v Frankfurtu? Ne bom omenjal imen, ve pa se, da so v zadnjih dveh desetletjih bila uspešna in ne tako uspešna gostovanja.

Pravzaprav lahko vodstvo sejma le svetuje, svari, z organizatorji posameznega gostovanja lahko razpravljamo o rešitvah, vendar je program popolnoma njihova odgovornost, oni se predstavljajo, oni odločajo, kako bodo to storili, vsi drugi pri tem ne moremo nič, ničesar ne moremo preprečiti, zato so zdrsi seveda povsem mogoči.

Kako vam je uspelo prepričati Dana Browna oziroma njegovega založnika o ekskluzivni predstavitvi nove knjige ravno na sejmu v Frankfurtu?

Vprašanje bi morali pravzaprav obrniti in vprašati, kako mu je sploh uspelo najti prostor v našem natrpanem programu. No, šalim se, je pa seveda tako, da so na našem radarju tako imenovani zelo literarni založniki, založbe, ki izdajajo resne knjige, te so za nas najpomembnejše, hkrati pa se zavedamo, da moramo biti odprti tudi za prodajne uspešnice, ki privlačijo množično bralstvo. Da, imamo predstavitev Brownove knjige, ker pa njegove knjige običajno dobijo še filmsko obdelavo, je občinstva, ki ga to zanima, še toliko več. Govorili smo z njegovo založbo, povabili smo ga v Frankfurt in jutrišnji večer pripravljamo skupaj.

Kakšno vlogo ima na sejmu politika? Lani ste večkrat opozorili, da politika na sejmu ne more biti tujek, ampak nekaj pričakovanega.

Ne gre za to, da bi bil sejem političen, politične so knjige, njihovi avtorji imajo politična stališča. Če resen pisatelj piše o sebi in svojem času ali o posamezniku, ki išče svoje mesto v družbi, je tu že neizogibno politika. Je pa res, da v zadnjih dveh, treh letih ne le v Evropi, ampak tudi drugod, intenzivneje premišljamo o svobodi govora in pravici do svobodnega založniškega odločanja. Začelo se je s Turčijo, videli smo, kaj se dogaja na Madžarskem, videli smo dogajanje na Poljskem, kjer je svobodno objavljanje cenzurirano, časopisno in knjižno založništvo omejeno. O vsem tem seveda moramo razpravljati na sejmu, to je tako rekoč pričakovano, o takih zadevah govorijo povsod po svetu, videli smo dogajanje v Indiji in drugod … o vsiljeni samocenzuri, o prepovedih založništvu in podobnem ne moremo molčati, take teme morajo biti vidne … in tako sejem postane političen.

Prejšnji direktor sejma Peter Weidhaas je o sejmu in njegovi zgodovini napisal knjigo. Boste tudi vi napisali knjigo?

Weidhaas ni napisal le ene knjige, mislim, da jih je skupaj pet. Ko sem leta 2005 nastopil službo direktorja frankfurtskega sejma, so mi člani nadzornega odbora zabičali, naj nikdar ničesar ne napišem. Mislim, da je to kar dobra ideja, početi moraš tisto, kar ti gre najboljše od rok. Saj nikjer ne piše, da mora vsakdo napisati knjigo, kajne? Ne, knjige res ne načrtujem.