Tiskane izdaje
Angažirane verze letošnje Prangerjeve pesniške bere je s pomočjo slovenske prevajalke prenesel v ukrajinščino subtilni predavatelj prevodoslovja, pesnik in kljub mladosti literarni navdušenec z romantično staro patino Kijeva in Odese dr. Dmitro Čistjak.
Slovenske pesnike in poslušalce je prepričal predvsem z nenavadno občutljivim branjem prevodov njihovih pesmi.
Letos ste bili gost 14. festivala Pranger kot konzultant za ukrajinščino, vendar ste v preteklosti že obiskali festival Živa književnost, v tem času ste spoznavali sodobno slovensko poezijo in preostale literature balkanskega polotoka, številne ste prevajali. Kakšen vtis je naredila na vas ta poezija?
Zame je bila velika čast, a tudi posebna ustvarjalna spodbuda, da sem lahko sodeloval pri tako izvirni prireditvi, kot je festival Pranger, saj sem bil doslej gost na številnih mednarodnih literarnih festivalih po svetu, vendar sem prvič sodeloval v procesu, v katerem se pesniška beseda kristalizira neposredno v razmerju s kritiško. Prepričan sem, da prav iz harmonije ali nasprotovanja med njima in nato sinteze lahko nastane nova moč pesniškega izraza, izboljša se kultura besede in s tem tudi slog.
S slovensko poezijo, ki me je povsem prevzela, sem se seznanil s pomočjo vašega pesnika, nedvomno evropskega obsega, in mojega pobratima na področju frankofonih literatur Braneta Mozetiča. Kot neutrudni popularizator slovenske literature je počasi z njo okužil tudi mene. Ko primerjam slovensko literaturo s preostalimi balkanskimi – prevajal sem makedonske, črnogorske in bolgarske avtorje –, zaznavam predvsem njeno odprtost do evropskih vplivov in jo zato doživljam kot najbolj eksperimentalno na področju nekdanje Jugoslavije.
Slovenska poezija bi lahko zaradi pluralizma umetniškega raziskovanja postala smerokaz za ukrajinske bralce in pesnike, saj kaže neverjetno raznovrstne izrazne možnosti. Prevedel sem že dve Mozetičevi zbirki in revijalno objavil prevode Katje Gorečan in Gašperja Maleja, njuni zbirki bosta objavljeni prihodnje leto, vendar bi poleg tega rad sestavil reprezentativno antologijo sodobne slovenske poezije, v katero bi bilo dobro vključiti najboljše in obenem najbolj raznolike glasove.
Format festivala Pranger je nedvomno poseben. Tudi sami se ukvarjate s kritiko. Imate v Ukrajini društvo literarnih kritikov? Kaj menite o zasnovi festivala? Ali v Ukrajini obstajajo posebne nagrade za kritike, kot je na primer Stritarjeva pri nas?
Dialog med literarnimi kritiki in pesniki me je resnično prevzel, zato bi rad prenesel podoben format tudi v ukrajinski literarni proces. V Nacionalnem društvu ukrajinskih pisateljev od nekdaj obstajajo posebne sekcije oziroma združenja – prevajalcev, literarnih kritikov, mladinskih pisateljev itd. –, ki na posebnih srečanjih diskutirajo o najpomembnejših novostih na področju založništva. Imamo tako imenovane parade mladih avtorjev, na katerih starejši mojstri peresa kritično prebirajo dela mlajših kolegov.
Društvo pisateljev podeljuje nagrado za literarno kritiko, poimenovano po akademiku Aleksandru Bileckem, ki ima svojo težo. Nagrado podeljujejo tudi strokovnjakom za literaturo v okviru Nacionalne akademije znanosti in Akademije za višješolsko izobraževanje. Ukrajinsko literarno prizorišče bi potrebovalo podoben dogodek predvsem zato, ker je raven literarne kritike pri nas precej nizka, zato poezija ni ustrezno ovrednotena, posledično je manj berejo, tudi pesniki svojih kolegov ne berejo dovolj.
Pravkar je izšla vaša pesniška zbirka Morje v kamnu . Kaj za vas kot nagrajevanega ukrajinskega pesnika in prevajalca pomeni kakovostna kritika? Se vas sploh dotakne?
Sam sem nenehno aktivno vpet tudi v polje literarne kritike, poleg tega se resneje ukvarjam z literarno vedo, predavam prevodoslovje in raziskujem psihologijo ustvarjalnosti, ker pripravljam svojo drugo disertacijo – po prvi si v Ukrajini šele 'kandidat za doktorja znanosti' – o poetiki mita v belgijskem simbolizmu, zato kritiško besedo vrednotim zelo visoko. Vzradostila me je spremna beseda k moji zbirki, ki jo je napisal priznani kritik Dmitro Drozdovski [ prejemnik omenjene kritiške nagrade] , saj je občutljivo in premišljeno orisal posebnost mojega ustvarjanja, ki se navdihuje v neosimbolizmu.
Dmitro Drozdovski ima to prednost, da že vrsto let aktivno sodeluje v uredniškem svetu prevodne literarne revije Vsesvit , kar mu zagotavlja široko poznavanje svetovne literature in ustvarja podlago za izvrstno kritiško oceno domače produkcije. S podobne primerjalne perspektive se kritike lotevam sam, širino pa mi dajejo številni prevodi iz romanskih in slovanskih literatur, saj sem si zadal nalogo seznaniti ukrajinske bralce z dosežki kanonizirane in sodobne svetovne literature.
Tako je misija literarnega prevajanja ves čas usklajena z misijo literarne kritike, saj pojave nacionalne literature uvaja v širše označevalne kontekste, s tem pa razkriva njeno prednost, vendar tudi pomanjkljivosti, s čimer v bralcih oblikuje estetski okus. Žal kakovost naših prevodov pogosto ni zadovoljiva, kar preprečuje pomembnim avtorjem, da bi jih ustrezno ovrednotili ...
Slovenci smo izpustili vse 20. stoletje – in še katero drugo – ukrajinske literarne ustvarjalnosti. Z izjemo Tarasa Ševčenka in Jurija Andruhoviča so v slovenščini dostopni samo prevodi udeležencev literarnih festivalov. Bi bila za slovenskega bralca vendarle bolj zanimiva sodobna ukrajinska produkcija ali vaši klasiki, kot so Pavlo Tičina, Lesja Ukrajinka, Olha Kobiljanska, Bohdan-Ihor Antonič, Mihajlo Kocjubinski in Vasilj Stus?
Kot prevajalcu ukrajinske literature v francoščino mi morate verjeti na besedo, da je seznam znanih ukrajinskih imen tudi v večjih državah skromen. Tako stanje ni povezano s slabo kakovostjo naše literarne produkcije, temveč je vzrok v odsotnosti institucionalne podpore – državne in zasebne – pri prevajanju naše najboljše ustvarjalnosti v tuje jezike. Izvažamo predvsem tisto, kar je zanimivo za množičnega bralca, in redke kakovostne projekte posameznikov. Sam bi se zavzel za idealno rešitev, s katero bi lahko ustvarili širšo panoramo ukrajinske literature in pokazali vez krajevne tradicije s srednjeveškim biserom Pesnitev o Igorjevem pohodu pa vse do postpostmodernističnih eksperimentalnih del.
Kajti brez predelave Eneide Ivana Kotlarevskega je skoraj nemogoče razumeti Andruhoviča, ki ste ga omenili, brez baročne zapuščine in filozofije kardiocentrizma Hrihorija Skovorode si ne moremo niti predstavljati ukrajinskega magičnega realizma Vasilija Zemljaka ali Valerija Ševčuka, brez impresionistične pisave Mihaila Kocjubinskega in Olhe Kobiljanske ne bi mogli nastati modernistični eksperimenti Pavla Tičine ali Mikola Hviljova in mitizirane proze naše sodobne ustvarjalke Ljubov Holota, brez ponovnega odkritja Antoniča bi naši znameniti pesniki 'šestdesetniki', kot sta na primer Irina Žilenko ali Pavlo Movčan, ali zdaj zelo priljubljena Marija Matios, pisali povsem drugače …
Ne smemo pozabiti na presunljivo 'kijevsko pesniško šolo' (Vasilj Holoborodko, Viktor Kordun, Stanislav Višenski, Mikola Vorobjov, Mihajlo Hrihoriv …), ki se je oblikovala v času totalitarne ureditve z globokimi metaforičnimi vpogledi in nazorsko pronicljivostjo do raznovrstnih umetniških pojavov. V vsem tem je bila zasnova za osmišljanje poetike mita v novih oblikah ukrajinskega naseljevanja literature postpostmodernizma: v prozi Haline Pahutjak in Vjačeslava Huka ter poeziji Irine Šuvalove ali Miroslava Lajuka.
Zato se mi zdi za prvo etapo spoznavanja ukrajinske literature in obratno, tudi slovenske za ukrajinske bralce, ključno izdajanje dobro pripravljenih antologij, saj se lahko tako seznanimo z osnovnimi umetniškimi tokovi na ukrajinskih tleh v preteklosti in danes, samo tako namreč lahko globlje posežemo v njeno spoznavno specifiko, v njene obsežne znakovne sisteme, ki jih tako slabo opišemo s terminom 'literarne smeri in šole'. Seveda je ta pot težka in počasna, vendar odkrivanje novih vrhov ledene gore teši in je vsekakor blagorodno početje.
