Tiskane izdaje
Je poezija otok? Posvet na Dnevih poezije in vina to v določeni meri potrjuje, vendar tudi Ptuj, ki te dni gosti festival, ni otok, temveč arhipelag, dogajanje je namreč razpršeno po širši regiji in celo prek meja v Avstrijo in Hrvaško.
Po mnenju vodje festivala Aleša Štegra poezija vsekakor ostaja otok. Kar se tiče Slovencev, v določeni meri tudi v stvarnem smislu, saj smo nagnjeni k samoizolaciji, številni vztrajajo v tej anahronistični poziciji, saj je lokalni kontekst obvladljiv, mednarodni in globalni pa za marsikoga preveč strašljiv in ogrožajoč.
Obenem je poezija že po definiciji ekskluzivna, saj jo množični mediji praviloma zaobidejo, prav tako trg, ni je mogoče sistematizirati v smislu nadzora in distribucije. In vendar je izjemno pomembna, Šteger jo ocenjuje celo kot nekakšno »varuhinjo mišljenjskega grala«, sicer dostopno le redkim, ki so iniciirani v to skrivnost, vendar so abstraktne, pogosto nedoumljive definicije vitalna protiutež racionalizmu, ki danes prevladuje.
Sicer pa so tezo o izoliranosti poezije potrdili tudi britanski pesniki in založniki založbe Arc Publications. Jennifer Wallace, ki predava književnost na univerzi v Cambridgeu, je opozorila na še eno lastnost otoka – pristanišča, ladje in čolne, ki prihajajo in odhajajo, skratka, otok je lahko tudi idealno mesto za izmenjavo.
Bolj kritičen je bil urednik Tony Ward; po njegovem mnenju se je v zadnjih sto letih položaj drastično poslabšal, če se je nekdaj popotnik temeljito podučil o kulturi, jeziku in navadah držav, kamor je potoval, zdaj prevladujeta površnost in popolna nezainteresiranost za lokalne specifike, kulturne izmenjave je kljub množičnim migracijam zdaj celo manj kot nekoč.
Tukaj lahko zapolnijo praznino sodobni mediji, pesnica Jackie Will je, denimo, navdušena nad medmrežjem, saj ji specializirani portali omogočajo prebiranje poezije z vseh koncev sveta in v najrazličnejših jezikih.
Dvajset pesnikov
Letos je na festivalu dvajset pesnikov iz dvanajstih držav, izbor povabljenih pa sta namesto žirije prvič opravila selektorja, in sicer ameriški pesnik ruskega rodu Ilya Kaminsky in slovenska pesnica Lucija Stupica Enbohm.
Tukaj so še častni gostje, tokrat so to litovski pesnik Tomas Veclova (pogovor z njim bo objavljen v Književnih listih), nemška pesnica Elke Erb, ki jo pri nas nekoliko slabše poznamo, vendar bo pri založbi Beletrina ob tej priložnosti izšel izbor njune poezije. In Svetlana Makarovič, ki jo poznamo zelo dobro, občinstvo pa jo očitno skuša spoznati še bolje, na njeni predstavitvi je bilo zanimanje veliko večje od števila stolov.
Sicer pa je fokus letošnjega festivala usmerjen na sodobno švedsko poezijo. Predstavljajo jo Gunnar Harding, Ann Jäderlund, Niclas Nilsson in Athena Farrokhzad, ki sodelujejo tudi pri švedsko-slovenski prevajalski delavnici. Tistim, ki jih recitacije ne zadovoljujejo, so na voljo tudi koncerti, performansi, gledališke in filmske predstave, otroški program in razstave ter seveda vino. Pomemben del repertoarja so tako imenovane Hude pokušnje!, lani še novost pesniško-vinske sezone kot ogrevanje za osrednje avgustovsko dogajanje, letos že tradicija.
Skladen s tem je tudi festivalski literarni nagradni natečaj za najboljšo pesem z antično vsebino. Vabijo vse, ki se ljubiteljsko ali poklicno ukvarjajo s pisanjem poezije, da prispevajo kratko pesem na temo ljubezni, vina in veselja do življenja, ki bo namenjena bogu Dionizu (Bakhu), boginji Veneri (Afroditi), tipski izbranki z imenom Kintija, antičnemu mestu Poetoviu ali kakšnemu drugemu liku oziroma kraju iz antične preteklosti. Glede na vso to pisanost programa tudi Aleš Šteger priznava, da v času festivala poezija vsaj začasno ni več otok, ampak kar celina.
