Tiskane izdaje
Dobitnica nagrade za najboljši literarni prvenec Ana Schnabl (1985) ni neznano ime. Njene novinarske in kritiške tekste smo lahko brali že v Literaturi, Air Beletrini, Dnevniku, reviji Versopolis, ki jo tudi ureja. Njen knjižni prvenec, zbirka Razvezani (Beletrina), prinaša deset zgodb, v katerih se po besedah Aljoše Harlamova ponavlja »tiha tragika vsakodnevnosti«. Mlada literatinja vas lahko preseneti tudi z nastopom jazzovskega petja. Nagrado ji bo podelila Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev.
Vaše zgodbe drži skupaj dejstvo, da liki trpijo za takimi in drugačnimi psihopatologijami: depresija, anoreksija, zasvojenost z drogami ali alkoholom ... Nam zgodbe govorijo o tem, da je naša psiha vedno napolnjena s čim patološkim, vendar se to razkrije le v posebnih situacijah, ko se ljudje 'razvežejo'?
Zagotovo smo vsi organizirani okoli primanjkljajev, ki jim nočem kar takole reči 'patološki'. Ti primanjkljaji, po mojem, sodijo v tisto, kar imenujemo 'človeško stanje', brez vrzeli ne bi bilo ljudi, kaj šele kulture. Patološki so, če nas v življenju ovirajo, naš razvoj, nas privedejo v zločine.
Da primanjkljaji postanejo patološki, no, to pa je že bolj kompleksno vprašanje – kakšno je razmerje med osebno odgovornostjo in dejavniki okolja, vzgoje, koliko lahko posameznik spremeni svoj zapis in koliko je njegov suženj ...
Moje zgodbe na to ne odgovarjajo, ampak se tudi same sprašujejo. Če bi odgovarjale, se bojim, da bi se prevesile v shematizem ali znanstveni tekst. Like si prizadevam pisati tako, da, pa naj bodo objektivno še tako neetični, jih je težko obsoditi.
V zgodbah menjate pripovedno perspektivo: prvoosebni – tretjeosebni pripovedovalec, moški – ženska ... očitno nimate težav z vživljanjem v različne značaje in situacije. V kakšnem razmerju ste s pripovedovalci svojih zgodb?
V razumevajočem in sočutnem. To potrebujem, da lahko pridem do zanimivejših plasti. Na površini se ljudje zdijo predvidljivi, v prozi pa se nočem zatikati v očitno. Za to imamo lajfstajl revije. Seveda mi morajo biti moji pripovedovalci tudi všeč, sicer bi vrešče zbežala iz kabineta.
Težav z vživljanjem in analizo res nimam in priznati moram, da me je ob izidu knjige šokiralo, da so bili ljudje nad mojimi kapacitetami vživljanja tako presenečeni. Morda ne delujem kot najbolj sočuten človek, morda pa nam to sporoča le, da sočutje ni javno dobro, temveč eksces, talent. V resnici je sočutje zame precej prosojno – če dobro poznaš in si dobro priznaš samega sebe, pa tudi moč okoliščin, lažje prepoznaš drugega, pa naj bo to realna oseba ali lik.
To ne pomeni, da vse po vrsti tudi ljubiš, temveč da imaš iz leta v leto manj razlogov, da bi izjavljal neumnosti, kot so: 'Jaz pa tega ne bi nikoli', 'Kako je lahko to storila'.
Nam vaše zgodbe povedo več o intimnem ali družbenem?
Če parafraziram Freuda, v jedru intimnega je družbeno. Da se sploh lahko razvije nekaj takega kot poporodna depresija, da lahko pride do trenja med vlogo in posameznico, morajo za to obstajati določeni pogoji – družbeni status matere in ženske, pričakovanja v zvezi z materinstvom in drugo.
Ko razpravljamo o intimnem, se nanašamo na družbeno, zagotovo, moje zgodbe pa so si vseeno prizadevale povedati več o zasebnosti likov, individualni psihologiji sem odmerila več prostora in s tem dopustila, da se iz nje razberejo večje strukture. Če bralci seveda imajo to potrebo.
Zakaj ste se predstavili bralcem prav s kratkimi zgodbami? So za pisatelja začetnika najlažji žanr?
Nobeno pisanje samo po sebi ni lahko, če se ga človek resno loti. Za kratke zgodbe sem se odločila, ker sem razvila snovi primerno izključno zanje, ne pa za roman ali poezijo. Ne poveličujem nobene književne zvrsti, ker mojstrstvo ne išče forme.
Edina prednost pisanja kratke proze je, da je nastajanje zbirke mogoče razkosati, zato sem ga lažje umestila v svoje življenje, v katerem moram za zaslužek delati veliko drugih stvari. Najbolj si, seveda, želim, da bi lahko živela samo od avtorskega pisanja. Morda je ta želja tisti 'začetniški' žanr.
Od katerih avtorjev ste se učili pisanja kratke zgodbe?
Od nikogar načrtno. Od nekdaj sem veliko brala in kdor veliko bere in ni top, bo hitro ugotovil, kakšne so zakonitosti določenih zvrsti. Ko sem začela pisati, sem že bila opremljena z nekakšnim zamolčanim znanjem, in več ko sem pisala, jasneje mi je postalo, da lahko vse, kar sem se naučila, tudi presežem ali zanemarim. V slogovnem in vsebinskem smislu se zgledujem po tako različnih avtorjih, da me moji zgledi ne usmerjajo, samo širijo me.
Kakšno vlogo pri nastanku knjige je imel Urban Vovk?
Bil je prvi človek s slovenske književne scene, ki je pristopil in odkrito pohvalil moje pisanje, kar me je seveda poneslo in odneslo do točke, na kateri sem danes. Brezinteresne potrditve so pomembne, včasih tudi ključne. Ker sem presodila, da razume, kam hočem priti s svojo prozo in kdo sem kot avtorica, sva naposled sodelovala tudi pri projektu Drugo mnenje, v katerem je zasedel vlogo klasičnega urednika: reži, sijajno, postavi piko, kaj je to, Ana ...?
Pravite, da nočete pripadati nobeni literarni kliki, pa vendar se zdi, da je za pisatelja na Slovenskem življenje veliko lažje, če pripada kliki. Kaj pravite na to?
Življenje je vselej lažje, če se obdamo z ljudmi, ki nas razumejo ali o katerih mislimo, da nas razumejo. Interesne skupine med pisatelji, ki smo posebni narcisi, prav tako niso nič nenavadnega, avtorji se združujejo, da drug drugega potrjujejo in omogočajo, da dobijo občutek, da je njihovo delo nekomu zares všeč.
Klike so osnovane na spletu interesov in nečimrnosti, pogosto so tudi branik pred indiferentnim svetom ali zdravilo za krhek ego. Mene takšno združevanje ne zanima, nasprotno, zdi se mi strupeno. Najprej zato, ker je pisanje samotno delo in mi tisoč prijateljčkov s scene ne more pomagati napisati dobrega romana, v tem sem popolnoma sama.
Pa tudi zato, ker tisti, ki pripada kliki, hitro izgubi pregled nad tem, kaj njegovo delo pomeni bralcem na drugi strani ograje. Ne pišem samo za svoje tri prijatelje, ampak tudi zanje, pišem, da bi se to, kar imam povedati, slišalo daleč in za dlje časa.
Izjavili ste, da vam izid knjige Razvezani ni spremenil življenja. Vam ga je spremenila nagrada za prvenec?
To sem izjavila prezgodaj. Knjiga mi je seveda spremenila življenje, saj mi je utrla pot, za katero se čutim poklicano. Težko pa povem, kakšni bodo učinki nagrade za prvenec, zaenkrat čutim le globoko zadovoljstvo, vse ostalo bo, kot tolikokrat, pokazal čas.
