Tiskane izdaje
Knjige brez napake ni, pravi nemška modrost, s katero se je mogoče zelo strinjati. Čeprav je v proces nastajanja knjige vgrajen niz filtrov, ki naj bi ujeli vse nepotrebno, nerodno in napačno, vpleteni poznajo kruto resnico: napako žal običajno vidimo šele po izidu.
S klasičnimi, tiskanimi knjigami so s stališča tistih, ki jih naredijo, in tistih, ki jih berejo, mnoge težave, ena od najbolj usodnih pa so napake – stvarne, pravopisne, tiskarske, napake vseh vrst: na spletu je mogoče napako, na katero bralec prijazno ali namrgodeno opozori založnika, popraviti v sekundi, načeloma tudi z elektronskimi izdajami ne bi smelo biti drugače, v tiskani knjigi napaka žal ostane za zmeraj.
Zaman podrta drevesa
Knjige, ki jo krasijo napake, bralec običajno ne odnese ali pošlje nazaj v knjigarno, ampak svoj nakup največkrat le obžaluje. »Knjige so tako rekoč edino tržno blago brez garancije,« je v uvodu k svojemu »Leksikonu« napak pred časom zapisal leksikograf Simon Lenarčič. Pri nekaterih knjigoljubih ostane zgolj slab občutek, nekateri se pridušajo, da se knjig te ali one založbe ne bodo več dotaknili, spet drugim je vseeno.
Na enem od slovenskih bralskih forumov je najti širok razpon mnenj, od stališča »Hahaha ... kako ste smešni :))) Če se zaradi takih malenkosti, kot so pravopisne napake, tolk sekirate ... kako potem odreagirate ob kakšnem pravem problemu?«, prek nasveta »Uživajte v zgodbi in ne v pravopisu«, do ugotovitve, da je laže prezreti napake na spletu, kot pa »gledati nekaj, za kar so podrli drevesa, pa s tem tako grdo ravnajo«.
Nekatere založbe so včasih, a precej redko, milostne: lani jeseni je veliko komentarjev na britanskem literarnem prizorišču sprožila odločitev založbe Hodder & Stoughton, ki je, ko so bralci v avtobiografiji nogometnega trenerja Alexa Fergusona odkrili najmanj petinštirideset stvarnih napak, kupcem ponudila možnost, da knjigo enostavno vrnejo in dobijo denar nazaj. To se ne dogaja vsak dan.
Hitrost in ležernost
O tej komediji zmešnjav, v kateri nastopajo pisatelji, uredniki, prevajalci, lektorji, oblikovalci, bralci in drugi so prejšnji četrtek proti večeru v Modrijanovi knjigarni na Trubarjevi v Ljubljani zastavili nekaj besed glavna urednica založbe Modrijan Bronislava Aubelj, nekdanji urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša in dr. Nada Grošelj, klasična filologinja in izvrstna prevajalka iz latinščine, grščine, angleščine in švedščine.
Pogovor, ki naj bi priklical vsaj začasne odgovore na vprašanja, zakaj se v knjigah znajdejo pravopisne in stvarne napake, slogovne nerodnosti, zgrešeni prevodi, napačne delitve, 'zatipkanine' in najrazličnejši drugi nebodijihtreba, ki smo jih nič hudega sluteč kupili skupaj s potiskanimi listi papirja in obetajočim ovitkom, je vodil publicist dr. Samo Rugelj, tudi sam založnik.
O padanju založniških standardov poznavalci razpravljajo že dolgo. Razmere na knjižnem trgu založnike silijo k temu, da vse hitreje izdajajo vse več knjižnih naslovov, ta pritisk pa nemalokrat zaradi uredniške ležernosti, lenobnosti ali nemarnosti slabo vpliva na doslej uveljavljen način produciranja knjig.
Posamezne korake, ki pripeljejo od avtorjevega rokopisa do natisnjene knjige, zdajšnji založniki radi elegantno preskočijo (in ne pomislijo, da bi jih nadomestili s čim boljšim), kar največkrat nima najodličnejših posledic, prav tako je marsikomu že zdavnaj vseeno, kako je v knjigi prelomljena vrstica ali kaj sta vdova ali pankrt.
Vse se začne pri avtorju: dolgoletna ameriška urednica pri ugledni založbi Harcourt je pred časom povedala vse: »Če sem v ponujenem rokopisu zagledala pravopisno ali slovnično napako, pa čeprav na prvi strani, sem rokopis takoj odložila. Kako naj bi resno jemala avtorja, ki nima toliko potrpljenja, da bi se naučil pravilno uporabljati svoje orodje?«
Načela in standardi
K zatonu standardov, kakor je pred nekaj leti pokazala anketa založniške revije Publishing Perspectives, je prispevala svoje digitalizacija, da je napak več tako zaradi računalnikov kot zaradi lenobnosti in neskrbnosti založnikov, je menila več kot polovica vprašanih poznavalcev založništva, nekaj odstotkov pa je za vse slabšo založniško izvedbo okrivilo kar bralce, ki da zahtevajo cenejše in hitreje izdane knjige.
Zdravko Duša je v pogovoru o standardih navrgel, da je pomemben sistem, kar filozofija založbe: danes nekateri standardi, kot je dvakratna korektura lektoriranega besedila, niso več samoumevni, Mladinska knjiga je menda še edina založba, ki ima zaposlene lektorje (nima pa več dogovorjene jezikovne politike), uredniško delo zahteva tudi natančno predvidevanje procesa, da ne pride do kolizije med uredništvom in prodajno službo in naglice, katere posledica je knjiga, polna napak.
Bronislava Aubelj je prepričana, da so knjige iz založbinega prevodnega programa, čeprav niso brez napak, pogosto boljše od izvirnika, saj v njih popravijo napačno zapisana imena, letnice, navedke in podobno.
Urednikova ključna naloga, kar zadeva prevodne izdaje, je po njenem mnenju izbrati kompetentnega prevajalca, ki bo razumel bistvo knjige, katere prevod je prevzel. Dodala je, da si sicer vsaka založba postavi svoje standarde, a bi si jih morali pri nakupu postaviti tudi knjižnice in kupci.
»Načeloma dober pisatelj zna pisati, obvlada pravopis, z jezikovno brezhibnim ali vsaj približno brezhibnim besedilom se na založbi sploh kaj doseže, ostale malenkosti pa lahko uredi jezikovno kompetenten urednik. Po mojem mnenju za literarna besedila ne potrebuješ lektorjev, tako avtor kot prevajalec morata znati svoj posel, poznati jezik, z lekturo se pa danes tako ali tako ukvarja marsikdo.«
Med udeleženci večera žal ni bilo nikogar, ki bi se v želji po zagovoru »lektorske stvari« odzval na ta izziv, sta pa imela Duša in Nada Grošelj, pred tremi leti dobitnica Sovretove nagrade, do tega problema mehkejše stališče.
Prvi je omenil, da založbi sicer ni treba imeti zaposlenih lektorjev, bistveno pa je, da so vključeni v proces nastajanja knjige: »Ne morem se strinjati s stališčem, da lektorja ne potrebuješ, pisci so načeloma nezanesljivi, celo pri kratkih besedilih, ki so objavljena na zavihu ali platnicah knjige, lektorji najdejo po tri, štiri popravke.«
Druga je dodala, da vseh popravkov prevajalec morda ne sprejme, vsekakor pa je dobro, da več oči vidi prevod: »Včasih so lektorski predlogi zelo dobrodošli, včasih pa imaš občutek, da je nekdo pač hotel popravljati. Invazivni posegi vsekakor niso na mestu.«
