Tiskane izdaje
Polagati noge drugo pred drugo je otročje lahko. Za hojo najprej potrebujemo dve nogi. Vse drugo je stvar izbire. Hoja ni hitenje; kdor hoče iti hitreje, naj gre raje z avtomobilom, ladjo, letalom.
Človeštvo je obsedel tek. V zadnjem času sploh ne več samo navaden tek, ampak raje maraton, ultramaraton, triatlon.
Kot izziv, preizkušanje lastnih meja, obliko meditacije in transcendence ali kajpada kot svetovalni priročnik za dosego optimalnih tekmovalnih ciljev ga obravnavajo številne knjige, na nočni omarici vsakega pravega tekača sta vsaj dve, Rojeni za tek Christopherja McDougalla in O čem govorim, ko govorim o teku Harukija Murakamija, slovenskega tekača pa tudi Ultrablues tekaških kompanjonov Sama Ruglja, Boštjana Videmška in Žige X. Gombača.
V času diktature tekačev se nihče ne hvali s počasno, brezciljno, netekmovalno hojo. Prav tako nihče ne poje slave hoji. Kljub temu smo dobili na knjižne police prevod dela Frédérica Grosa, napisanega leta 2009, Filozofija hoje.
Hoja ni šport, že v prvem stavku knjige pribije francoski filozof, v akademskih krogih bolj znan kot ena vodilnih svetovnih avtoritet o Foucaultu. Pri športu gre za rezultate. Gre za vztrajnost, prizadevanje, disciplino. Za etiko in trdo delo.
Vse to hoja ni. In vendar ima hoja, to počasno, neambiciozno, samotno početje, svojevrsten čar – logično, sicer se francoskemu filozofu ne bi zdelo vredno ukvarjati z njo. Večina pojmov, povezanih z njo, se zdi samoumevna, jasna vsakemu (hodcu) brez filozofske interpretacije: svoboda, pobeg od omejitev in spon vsakdanjosti, sprostitev toka misli, pomirjujoč ritem ponavljanja, pobeg iz hrupne, umazane civilizacije, umik v samoto, osvajanje divjine, predajanje tišini …
Ko se osvobodimo
Druga vrsta svobode je bolj agresivna, uporniška, ko s hojo – kot denimo Jack Kerouac v Klatežih dharme – prekinemo povezanost s svetom in se odzovemo klicu divjine. Tretja vrsta je najredkejša, to je svoboda odpovedovanja. K temu stremi zlasti romar, denimo hindujec, ki se na stara leta odpove vsemu in postane potujoči puščavnik. Navaden hodec to lahko doživi med dolgimi pohodi, ko pride trenutek, ko ne ve več, kdo je, kje je, koliko ur je preteklo in koliko ur še potrebuje do cilja.
Hoja kot pisateljsko orodje
Pravi povod za Filozofijo hoje je bil, kot je Gros povedal v nekem intervjuju, spoznanje, da so bili številni veliki misleci tudi – veliki hodci. Da je recimo Jean-Jacques Rousseau zatrdil, da ne le da ne more delati, še misliti ne more, če ne hodi. In da je bila hoja nezmotljiva spremljava Nietzschejevega pisanja.
Kanta sta poleg pisanja in branja v življenju zaposlovala le dva imperativa: pravilna prehrana in – redni sprehodi, saj »ta enolična dolžnost telesa osvobaja mišljenje«. Rad je dobro in obilno jedel, zlasti pa se je vsak dan točno kot švicarska ura ob istem času v domačem Königsbergu odpravil na sprehod po isti poti – kasneje so jo poimenovali kar Aleja filozofije.
Nietzsche je odkril hojo, ko se je zaradi hudih zdravstvenih težav leta 1879, pri petintridesetih letih, tako rekoč upokojil. V naslednjem desetletju je napisal večino svojih najveličastnejših del, Jutranja zarja, H genealogiji morale, Vesela znanost, Onstran dobrega in zlega, Tako je govoril Zaratustra. In postal hodec, ki mu ni bilo para. Prvo poletje, denimo, je hodil po osem ur na dan in napisal Popotnika in senco.
»Vse, z izjemo nekaj kratkih vrstic, je bilo domišljeno po poti in s svinčnikom načečkano v šestih drobnih beležnicah,« je svoj način pisanja opisal v nekem pismu. Med hojo je, umaknjen od sveta in ljudi, sestavljal besedila, si zamišljal, odkrival, se navduševal in plašil ob tistem, kar je našel, prestrašen in prevzet nad tistim, kar se mu je porodilo med koraki. Knjige piscev, ki so ujetniki svojih zidov, prikovani na stol, so neprebavljive in težke. Iz gibanja pa se porodi lahkotno in poglobljeno razmišljanje in prav takšno pisanje, razmišlja Gros.
Sam Nietzsche je pel hvalnice nogam: »Dobro pišemo samo, kadar pišemo z nogami,« je zapisal v Veseli znanosti. Hoditi po Nietzscheju pomeni predvsem vzpenjati se, plezati, hribolaziti. Kakor pravi Zaratustra: »Sem popotnik in hribolazec, ne ljubim ravnin, in zdi se mi, da ne morem dolgo ostati pri miru. In naj mi pride še ne vem kaj kot usoda in doživetje – bo v tem potepanje in hribolazništvo: nazadnje človek doživlja samo še samega sebe.«
Pri štiriinštiridesetih letih je Nietzsche utrpel popoln fizični in psihični zlom, do smrti je zanj skrbela mati. Tudi Rousseau je trdil, da lahko samo med hojo resnično misli, ustvarja, najde navdih. Po Grosu srečamo pri Rousseaju tri izkušnje hoje: ob zori, opoldne in ob večerni zarji; torej njegove mladostniške pohode, polne vznesenosti in gorečnosti, dolge, meditativne pohode v zrelih letih in čase samotnih, mračnih sprehodov, ko je postal izobčenec.
Za vrnitev k naravi so seveda bila odločilna zrela leta, ko se je namenil hoditi, da bi v sebi ponovno odkril človeka, kakršen je izšel iz narave – absolutno prvinskega. »Preostanek dneva sem zatopljen v gozd iskal in našel podobo prvinskih časov,« piše v Izpovedih.
Naprej, cesta!
Pesnik Rimbaud je hodil vse življenje. Začel je pri petnajstih. Hodil je trmasto, togotno, iz provincialnega rodnega mesta proti metropolam. Prehodil je velikanske razdalje. Najprej do Pariza in Bruslja, nato od pristanišča do pristanišča v Sredozemlju. Hodil je proti soncu, pravi Gros. Od petindvajsetega leta do smrti pri sedemintridesetih se je podajal na puščavske poti. Hodil je po soncu. Večkrat je šel iz Adna v Jemnu do Hararja v Etiopiji, kar pomeni tristo kilometrov. Jahal je konja, a največkrat je bil prisiljen iti peš. Vsakič je potovanje trajalo dva tedna.
Pri Rimbaudu Gros najde razumevanje hoje kot bega. Gre za nezmožnost ostati na mestu, biti živ pokopan, enostavno počivati. Toda tudi drugje, na cilju, postane drugje tukaj, tukaj, kjer je nemogoče, grozljivo. Zato je treba spet oditi. »Naprej, cesta!« Drugje ni nič boljše, ampak je vsaj daleč od tukaj. Še na smrtni postelji je bil v blodnjah v Hararju, od koder se mora vrniti v Aden. »Gremo!« je govoril. Njegove poslednje besede so bile: »Hitro, čakajo nas!« Za prijatelja Verlaina je bil Rimbaud »človek, ki je stopal po vetru«.
Plodno »zapravljanje časa«
Henry David Thoreau, tudi avtor Hoje, prvega filozofskega traktata o hoji, je napisal zgodbo o svojem dveletnem samotnem bivanju v gozdu Walden: življenje v gozdu. Njegovo razumevanje hoje izhaja iz razumevanja nove ekonomije, ki razlikuje med dobičkom in koristjo. Namreč, ne gre za to, da bi se spraševali, kaj nam prinaša ta ali ona dejavnost, ampak, kaj nas stane v smislu čistega življenja.
Kakšen je torej dobiček od dolgotrajne hoje po gozdu? V kapitalističnem razumevanju sveta seveda nikakršen, ampak brezplodna izguba časa. Toda za njegovo življenje, pravi Thoreau, je korist neizmerna: »Ves dan sem se kapitaliziral sam s seboj.« Pa še: »kar vidim, vzamem za svoje«, saj med hojo shranjuje barvita čustva in sončne spomine za zimske večere. Naša resnična lastnina je po njegovem vsota predstav, ki smo jih prejeli in shranili.
