Tiskane izdaje
Filozofska fakulteta je začela priprave na stoletnico ustanovitve Univerze v Ljubljani leta 1919 z novo knjižno zbirko Historia Facultatis, ki jo bo izdajala Znanstvena založba Filozofske fakultete, v njej pa bodo izhajali zgodovinsko gradivo in teme, povezane z njim. Prva je izšla knjiga Alojza Cindriča o doktorandih profesorja Franceta Vebra na oddelku za filozofijo ljubljanske filozofske fakultete v luči arhivskega gradiva med letoma 1919 in 1945.
Alojz Cindrič z oddelka za sociologijo FF, ki je bil ustanovljen celih štirideset let po ustanovitvi ljubljanske univerze in s tem filozofske fakultete (poleg nje so univerzo ob ustanovitvi sestavljale še medicinska, teološka in pravna fakulteta), se je kot temeljit kronist univerzitetnega študija študentov s slovenskega etničnega prostora izkazal že z obsežno knjigo Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918.
Prav ob tem se mu je porodila ideja, da bi bilo dobro raziskati še doktorande ljubljanske univerze, posebno filozofske fakultete, saj je bila med fakultetami pravzaprav vodilna in najširše zamišljena in je imela na začetku delovanja leta 1919 tudi take skupine izpitnih predmetov, kot so matematika in fizika, matematika in opisna geometrija, prirodopis, kemija, filozofija in matematika, filozofija in prirodopis ...
In ker pripada filozofiji častno mesto in je po njej imenovana tudi fakulteta, se mu je zdelo logično, da naj bo prva knjiga v zbirki namenjena filozofiji. Svoje je dodalo še naključje, da je njegova raziskava sovpadala s časom rehabilitacije dr. Franceta Vebra, nosilnega filozofa oddelka vse od ustanovitve do njegove nesmiselne odstranitve s fakultete leta 1945.
»Profesor Veber,« je knjigi na pot zapisal dr. Andrej Ule, »ni bil le prvi slovenski laični filozof in prvi vodja oddelka za filozofijo na ljubljanski filozofski fakulteti, marveč tudi izjemno pomemben filozofski učitelj in filozofski vzor za številne mlajše slovenske filozofe in intelektualce s filozofskim posluhom, ki so študirali pod njegovim mentorstvom ali zgolj poslušali njegova predavanja.« Eden takih je bil Anton Trstenjak, ki je veljal za najboljšega poznavalca Vebrovega dela.
Cindrič je natanko pregledal bogato arhivsko gradivo, ki ga hranijo zgodovinski arhiv, muzej univerze in filozofska fakulteta, pri tem pa se je zavedal, da že sam naslov knjige Od imatrikulacije do promocije marsikomu ne bo razumljiv. Poleg tega da se mu je ob ustanovitvi univerze zdelo potrebno razložiti tudi način študija in izbiranja študijskih predmetov ter opravljanja izpitov, je koristna razlaga nekaterih pojmov, ki so bili v uporabi, danes pa so manj razumljivi.
Tako razloži, da »univerzitetne matrike vsebujejo podatke, ki so se vpisovali ob imatrikulaciji, to je vpisu rednih študentov v univerzitetno matriko«; da osebni izkazi ali vpisnice »predstavljajo dokumente, ki so jih študenti izpolnjevali vsak semester ob inskripciji – vpisu v kolegije oziroma k posameznim predmetom«, kaj je absolutorij, aprobacija in kaj promocija, navede natančna navodila, po katerih se je bilo mogoče vpisati na fakulteto in na njej opravljati izpite, seznam predavateljev in celo seznam vprašanj, ki so jih posamezni profesorji postavljali doktorandom na zagovoru ali promociji.
Pred sabo imamo tako študijsko in delno življenjsko zgodbo triindvajsetih filozofov, ki so študirali in doktorirali pri dr. Vebru (pogosto so bili v komisiji dr. Jovan Hadži, dr. Karol Ozvald, dr. Rajko Nahtigal in še nekateri). Med doktorandi najdemo imena, kot so Vladimir Bartol, Klemen Jug, Alma Sodnik (pri Vebru so doktorirale tri ženske), Stanko Gogala, Cene Logar, nekateri so se z njim razšli, a teme njihovih doktoratov kažejo, da je bil Veber izredno toleranten tudi do tem, s katerimi se morda ni strinjal.
Oceno njegovih doktoradnov je prispeval Bojan Žalec, Vebrovo pot iz pozabe pa Tanja Pihlar. Prvi je zelo poveden, zato si dovoljujemo daljši citat iz njegovega prispevka: »Naj za konec povem, da se nikakor ne morem strinjati s tistimi, ki omalovažujoče in podcenjevalno govorijo o Vebrovi filozofiji in njegovi 'šoli', češ da je šlo za nek slepi rokav in brezplodno filozofsko blodenje, ki ga je zgodovina končno tudi sama postavila na smetišče (intelektualne) zgodovine.
Prav nasprotno: v Vebrovem delu, v 'njegovih' doktorjih filozofije in v zadevnih disertacijah vidim neizmerno bogastvo slovenskega naroda. Zametuješ jih lahko samo, dokler jih ne poznaš. Morda so v njih raziskane nekatere poti, po katerih danes res ne rabimo več hoditi. Vendar je to tudi zato, ker so jih tako dobro prehodili raziskovalci pred nami. Sicer pa, kaj pa imamo (v filozofiji) Slovenci boljšega? Koliko Slovencev pa je (ali bi bilo) fenomenološko doraslih nekemu Cenetu Logarju? Koliko jih je zares preštudiralo njegov opus (in zakaj ga niso)?
Pa ne gre samo za Logarja: čisto v vsaki disertaciji so reči, ki so vredne vsega spoštovanja in ki kažejo na veliko sposobnost in dobro delo tako doktorandov kot učitelja. Če ne bi bila solidnost splošna, se tudi Logar in podobni ne bi mogli oblikovati. Zato zaključujem z mislijo: France Veber ni bil samo najpomembnejši slovenski filozof, ampak tudi eden najboljših mentorjev. To pa bržkone ne preseneča nikogar, ki se zaveda, da je samo tisti, ki je sam vrhunski raziskovalec, lahko vrhunski univerzitetni mentor.«
