Tiskane izdaje
V časih, ko se klasičnemu žanru kriminalke vsepovsod godi kar najlepše in mediji, ki jim taka vrsta literarnega oblikovanja sveta ni tuja, oznanjajo vedno nova imena, žanr pa se bohotno cepi na tako rekoč specialistične podžanre in valove, je prijeti v roke slovensko kriminalko lahko čisto smiselno početje.
Z razvajenostjo od skandinavskega vala, ki je vzorec klasične kriminalke duhovito začinil, in potem še vala, na katerem sta pripluli knjigi Ni je več Gillian Flynn, Dekle na vlaku Paule Hawkins in še množice drugih, ki meje žanra nonšalantno potiskajo navzven, ni seveda nič narobe, a tistemu, kar ponuja v svoji peti kriminalki ponuja pisatelj Tone Frelih, se pravzaprav tudi ni mogoče zlahka upreti.
Najbrž sem štiri prejšnje Frelihove knjige – Usodna laž, Truplo ob progi, Zamolčana resnica, Grožnja s smrtjo – ob obilici ponudbe izpustil (in v spominu ujčkal imenitno bralno izkušnjo z Rolandovim stebrom Sergeja Verča in Oljem na balkonu Avgusta Demšarja), po naključju sem se zdaj bralsko ustavil pri peti, pri Umoru v galeriji, in pripomniti nimam nič usodno negativnega, ravno narobe: Frelih streže s takim tipom žanra, ki mu ni kaj očitati, vse, kar je v zgodbi, je tam zato, da bi bralca zapeljalo in z nepretenciozno, a zato nič manj zapleteno zgodbo popeljalo k finalu.
Za detektiva Boštjana Habič, ki je, kot je izvedeti iz napovedi romana, nadomestil upokojenega inšpektorja Ceneta Dornika, je mogoče ugotoviti, da ni ravno človek chandlerjevskega tipa, ampak ima v svoji novi vlogi šefa na kriminalističnem oddelku policijske postaje Ljubljana - Center malce težav in se je tu in tam, ko preiskava umora obstane v prostem teku, ki ne napoveduje najhitrejše razrešitve, celo zmožen vprašati, ali je sploh pravi človek za tako mesto. Tisto, s čemer se on in njegova ekipa soočijo, je truplo starega galerista, nepričakovani mrtvec v galeriji na Križevniški, umor, za katerega se najprej zdi, da je skorajda nerazrešljiv.
Frelih, po avtorski genski zasnovi, kot vemo, tudi scenarist, režiser in avtor radijskih dram, zgodbo poganja od poglavja do poglavja z opazkami vsevednega pripovedovalca, ki bralca elegantno puščajo v nevednosti in stopnjujejo napetost, da je vse še bolj avtentično, se izkaže, da se je ključen dogodek za zgodbo zgodil pred dolgimi desetletji, po koncu druge svetovne vojne v coni A svobodnega tržaškega ozemlja. Kaj bi tudi slovenska sodobna kriminalka brez slovenske zgodovine, ki ima dolgo roko?
Za Frelihov Umor v galeriji se namreč izkaže, da ga je spodbudila povojna »odtujitev« dela enega od velike četverice slovenskih impresionistov, slike Ivana Groharja, na poti nazaj domov, pa se je enemu od tistih, ki so prišli z njo v stik, močno zalomilo in je stekla kri. Zapleteni primer da Frelih detektivu Habiču razreševati lepo stopnjevano, najprej se zdi, da preiskava ne more pripeljati daleč, potem pa se kopiči čedalje več drobcev, ki se na koncu sestavijo v jasno sliko. Je zmeraj kriv pohlep? Morda.
