Dolga senca samomora Sylvie Plath

Roman Ti si rekel: Zakon Sylvie Plath in Teda Hughesa je bil vedno opisovan z njene plati, naposled je dobil besedo tudi on.

Objavljeno
05. marec 2018 15.35
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Ob imenu Sylvia Plath takoj pomislimo, da je to tista pesnica, ki je naredila samomor. To dejanje jo je dramatično in za vedno zaznamovalo, bilo je usodno za nastanek mita o njej. Za nekatere je velika pesnica, za druge povprečna, za večino pa žrtev svojega moža Teda Hughesa.

Ljubezenska zgodba najslavnejšega književnega para Sylvie Plath in Teda Hughesa je bila vedno misterij. Znana so nekatera dejstva. Sylvia je leta 1963 naredila samomor, potem ko jo je Ted zapustil zaradi druge ženske. Takrat je postala mučenica in ikona, on pa okrutnež in morilec. Hughes se sploh ni trudil, da bi ovrgel te govorice, o njenem samomoru je spregovoril šele leta 1998, tik pred svojo smrtjo, ko je objavil zbirko pesmi Pisma za rojstni dan.

Zakaj nas to zanima?

Zakaj bi po toliko letih sploh koga zanimalo, kakšen je bil v resnici njun odnos? Zakaj nam ni dovolj vedenje, da sta imela sila težaven zakon? Zato, ker so njegove in njene pesmi, njen roman Stekleni zvon – ki je po objavi že postajal slaven, česar ona ni vedela, ker jo je takrat že premagala depresija –, in vsa druga njegova dela v veliki meri nastali pod vplivom njune zveze in njenega razpada.

Nizozemska pisateljica Connie Palmen se je odločila, da bo dala besedo ovdovelemu Tedu, enemu najboljših angleških pesnikov, in napisala fiktivni avtobiografski roman, kakor da ga piše on sam. Ta fantastičen, slogovno mojstrsko napisan roman se bere kot triler, fascinantno je, kako je Connie Palmen slogovno opisala njun zakon in tragičen konec – s tonom, ritmom in močjo, kakršni so odlikovali Teda Hughesa. Palmenova je skoraj izginila kot avtorica, bila je Hughes.

V senci ženine smrti

Connie Palmen je knjigo Ti si rekel v izvirniku izdala leta 2015 (v slovenščini jo je v prevodu Mateje Seliškar Kenda pred nedavnim izdal Modrijan), v pesnikovo glavo in srce pa je vstopila po tistem, ko so odprli arhive. Knjiga ne govori samo o odnosu med zakoncema, ampak tudi med njima in njunimi starši, ljubezni, rivalstvu, ustvarjanju, psihični labilnosti ... Ne želi rehabilitirati Hughesa, ampak ga skuša potegniti iz sence, ki jo nanj meče smrt žene, kar avtorica počne na ta način, da veliko govori o njegovih delih in tudi nesporni ljubezni do žene.

Avtorica je ena od redkih žensk, ki je pri pisanju ni vodil juriš proti »nezvestemu moškemu in tiranu, zaradi kogar je Plathova naredila samomor«. Hughes še zdaleč ni brezmadežen, celo sam se v nekaterih trenutkih sprašuje o svoji krivdi zaradi nekaterih sprejetih ali nesprejetih odločitev, zavedajoč se, da ne more nič več spremeniti, da pravzaprav ničesar niti ni mogel spremeniti, saj je srečanje s Sylvio videl kot mračno prerokbo, ki se ji ni mogel izogniti.

»Sedla je, na plan izvlekla dva gosto popisana lista papirja – za hip sem uzrl njeno pisavo, najstniške krivulje šolarke – in nato sem se ob ameriškem naglasu soočil z njeno sliko o meni, s podobo plenilca, ki žre ženske, črnega panterja, ki jo preganja. ›Nekega dne bo postal moja smrt.‹ ›Upam, da nisi jasnovidna,‹ sem se pošalil, ko je končala in me plaho pogledala. ›O, pa sem,‹ je povsem resno odvrnila.«

Roman sicer veliko govori o skritih, grdih, manipulativnih lastnostih Sylvie Plath in na neki način razbija mit o njej kot nedolžni »žrtvi«, a se vendarle ne trudi poiskati krivca, ampak preprosto prikazuje začetek in konec nekega odnosa, vse lepo in vse grdo, kar se je dogajalo v njem, med dvema zapletenima človekoma. To je knjiga, ki enobarvni legendi o dveh pesnikih dodaja barve in nianse.

In spet samomor

Hughesovega življenja ni zaznamoval samo ženin samomor, ampak je samomor nekaj let pozneje naredila tudi njegova partnerka Assia, tista, s katero je varal svojo ženo. Sylviina senca ni bila le nad Tedovim dolgim življenjem, ampak nad vsemi njegovimi ženskami. »Sedem let po najinem prvem srečanju je najina trpeča Lilit še zadnjič poskušala postati enaka moji ženi s posnemanjem njene smrti, pri čemer jo je celo prekosila. 23. marca 1969 je vtaknila glavo v pečico in s plinom zadušila tako sebe kot najino hčerko Shuro, ki je pravkar dopolnila štiri leta.

Mrtva se je moja žena – kot moja Evridika in kot literarni artefakt – izkazala za nevarnejšo tekmico, kot je bila za svojega življenja. Z grozljivo natančnim očesom za najmanjše podrobnosti se je zgodovina v sedmih letih ponovila, da bi mi – zabitemu sanjaču – z vso silo nekaj vbila v glavo. Ker ji to ni uspelo prvič, me je oropala še druge žene, ki sem jo ljubil, me kaznovala dvakratno, ko mi je vzela še najmlajšo hčer in se tri mesece pozneje vrnila vrnila v tretje po mojo mamo.«

Sylvia Plath je v romanu prikazana takšna, kot si je Palmenova predstavljala, da jo je poznal Hughes. Ljubezniva, težavna, strastna, ljubosumna, vihrava, kot ženska, ki hlepi po brezpogojni ljubezni in slavi, da bi premagala lastno negotovost.


Sylvia Plath. Foto: Wikipedia

Predstavo o njiju si je avtorica ustvarila iz njunih del in številnih dokumentov, ki jih je kajpak veliko več o Plathovi kot o Hughesu. Leta 2000 je del gradiva iz njegovega arhiva, ki ga hranijo na univerzi Emory v Atlanti v Georgii, postal dostopen javnosti. Tam je še zapečatena skrinja, ki jo bodo v skladu z Hughesovo zahtevo lahko odprli šele leta 2023. O njem je doslej izšla le ena biografija.

Konstruktiven in destruktiven odnos


Ameriška pesnica Sylvia Plath, rojena v Bostonu leta 1932, je postala posthumno ena od ikon ameriške kulture in književnosti. Samomor je naredila kot 30-letna mama dveh otrok, dveinpolletne Friede in petnajstmesečnega Nicholasa. Bila je sijajna študentka, ki je prišla v Britanijo kot štipendistka z že objavljenimi pesmimi. Napovedovali so ji bleščečo kariero. Leta 1956 je na zabavi na univerzi Cambridge spoznala Teda Hughesa.

Srečanje je bilo usodno – ona ga je pritegnila z intelektom in lepoto ter ga takoj zaznamovala kot svojega ljubimca z ugrizom v lice. Samo štiri mesece pozneje sta se poročila. Zakon je bil koristen za oba. Ted je bil že priznan kot pesnik, toda ob njej je napisal svoja najboljša dela, Sylvia pa je od njega dobila podporo in spodbudo, ko jo je pestila ustvarjalna kriza.

Strast med njima pa ni bila samo konstruktivna, ampak tudi destruktivna, odnos je imel strme vzpone in padce, zaznamovane z njenimi nenehno spreminjajočimi se razpoloženji, ljubosumnimi izpadi, posesivnostjo, napadi besa in negotovostjo, s katerimi je izčrpavala sebe in moža. Rezultat je bil njegov beg iz kletke v objeme drugih žensk, vendar se ona s tem ni mogla sprijazniti in je potisnila glavo v plinsko pečico. Na koncu je ona pustila njega.

»Ljubil sem jo, nikoli je nisem nehal ljubiti, Če je bil njen samomor brezno, kamor me je hotela zvabiti, da bi me požrla, vsrkala vase, da bi postala eno telo, ji je to tudi uspelo. Sem ženin, ki ga je smrt vzela za talca in bo na veke vekov zvezan s svojo nevesto v posmrtnem zakonu, tako neločljivo, kot je v času življenja hotela, da sem samo njen.«


Connie. Palmen. Foto: Wikipedia