Tiskane izdaje
Ko so predstavniki Švedske akademije, ki podeljuje Nobelove literarne nagrade, leta 2014 skušali priklicati pisatelja Patricka Modianoja ter mu sporočiti veselo novico, je bil ta menda ravno na enem izmed svojih pariških sprehodov in zato nedosegljiv.
Novico mu je posredovala hči. »Bil sem presenečen,« je kasneje komentiral pisatelj. Zdelo se mu je »neresnično«, predvsem pa si je priklical pred oči podelitev Nobelove nagrade za literaturo iz leta 1957, ko je ta čast pripadla Albertu Camusu.
V intervjuju za časnik Le Figaro leta 2012 je pisatelj, rojen tik po drugi svetovni vojni leta 1945 belgijski igralki ter judovsko-italijanskemu očetu, ki sta se srečala med okupacijo Pariza, pojasnil, da se je šele na starost znebil sramežljivosti.
»Na začetku sem pisanje in govorjenje o pisanju občutil kot pritisk.« Po njegovih besedah je pisanje v zgodnji mladosti, kot je bilo to v njegovem primeru (promoviral se je z romanom La Place de l’Étoile (Zvezdni trg) leta 1968), vredno določenega pomilovanja.
Za pisanje sta namreč potrebna vidčevski talent romanopisca ter hkrati osredotočenost misli na podrobnosti, in to na prav obsesiven način, ne da bi izgubil rdečo nit ter se prepustil lenobi, česar pa mlad človek naj ne bi bil sposoben. »Ko sem se pred kratkim vnovič lotil branja svojih zgodnejših del, me je presenetilo, kako malo prostora sem si dal, kako si nisem pustil zadihati,« je pojasnil pisatelj.
Fantomska pošast
V kratkem romanu Dora Bruder, ki smo ga dobili tudi v slovenskem prevodu (odlično delo je opravil Jaroslav Skrušný ter roman pospremil z analitično spremno študijo, izdala pa ga je Beletrina), pripovedovalec z nekaj kratkimi zamahi oziroma eliptičnimi stavki, ki z dvema, tremi prispodobami ujamejo temeljno protislovje, zariše svojo začetniško pisateljsko naivnost.
Čeprav je v središču zanimanja Dora Bruder, judovska deklica, ki je decembra 1942 izginila v Auschwitzu, se v ozadju ves čas pojavlja podoba pripovedovalčevega očeta, izobčenca, ki je v medvojnem Parizu živel od nezakonite trgovine. V prvi knjigi, ki se je je Modiano lotil, je skušal vzeti nase vse tegobe, ki jih je oče izkusil med okupacijo.
V njegovi knjižnici je na primer naletel na vrsto knjig antisemitskih piscev, ki so izšle v štiridesetih letih in si jih je najbrž kupil zato, da bi za silo razumel, kaj imajo proti njemu.
»Lahko si predstavljam, kako so ga morali presuniti opisi namišljene, fantomske pošasti, katere senca se ponoči plazi po zidovih, krvoloka z ukrivljenim nosom in krempljastimi rokami, z vsemi pregrehami okuženega stvora, odgovornega za vse zlo in krivega za vse zločine tega sveta«, beremo v prvi polovici romana.
S prvo knjigo se je torej Modiano hotel postaviti po robu »tem ljudem«, jim na polju francoske proze zapreti kljun. Toda kasneje se je zavedel otročjosti svojega početja; večina teh piscev je pomrla, bodisi da so jih postrelili ali izgnali bodisi so obnemogli od starosti. Skratka, pisatelj zaključi, da je zamudil svoj čas.
Nezadovoljen
Osredotočenost na detajle, ta drobni okrušek iz neke na videz objektivne kronike mu ni dal miru: deklica naj bi bila v času izginotja stara petnajst let, visoka meter petinpetdeset, ovalnega obraza, sivorjavih oči, oblečena v siv športni plašč, višnjevkast pulover, mornarsko modro krilo in klobuček, medtem ko je bila obuta v rjave športne čevlje.
Kakršnokoli obvestilo naj bi najditelj sporočil gospe in gospodu Bruder, Ornanojeve bulvar št. 41, Pariz. To je bilo vse. Naokrog je vladala praznina, pozaba, neznano.
»Manko, ki sem ga čutil, me je pripravil do tega, da sem napisal roman Poročno potovanje [Voyage de noces],« zapiše pisatelj. V njem nastopi mladenka, Dorinih let, Ingrid po imenu, ki se s prijateljem zateče na svobodno območje. Odgovor, ki se zastavlja ves čas knjige, zakaj pisatelj zgodbe o judovski deklici ni spravil v fikcijsko formo, je torej pojasnjen.
Pisatelj se je najprej lotil pisanja romana, vrzel, ki je vladala okoli Dore Bruder, o kateri je vedel zgolj še to, da je bila na konvoju, ki je 18. septembra 1942 krenil proti Auschwitzu, je skušal zapolniti z lastno imaginacijo, vendar se mu je v nekem trenutku zazdelo, da se ni dovolj približal resničnemu življenju. Ali kot pravi Jaroslav Skrušný v spremnem zapisu – resničnost je z leposlovno pisavo le narahlo zaslutil in bežno priklical, nezavedno prestregel zgolj begoten okrušek, le medel odsev resničnosti.
Detektiv pisatelj
Modiano se je torej še enkrat s filigransko natančnostjo lotil iskanja krajev, ljudi, fotografij, dogodkov, ki bi bili kakorkoli povezani z Doro Bruder. Detektiv pisatelj postane del raziskave, čeprav nikoli ne gre zanj, za njegove avtobiografske samoopise, pač pa za to, da bi rehabilitiral življenje, recimo kar ukradeno identiteto judovske deklice. Njegovo brskanje po arhivih, policijskih zapisnikih itd. je obsesivno in se poraja iz obupa.
»Pišoč to knjigo kot žarke avtomobilskih luči pošiljam v noč klice, o katerih pa na žalost dvomim, da bodo razsvetlili temo.« Naloga priklicati v svetlobo – strašno dejstvo tako ni samo stvar poetičnega žanra, pri čemer je jezik zgoščen, malodane asketski, k čemur Modiano dodaja tudi ironijo in pogosto avtoironijo, pač pa gre za pisateljski postopek, ki si je v proustovski maniri zadal nalogo izbrskati, zatipati, obuditi pozabljene zgodbe.
Posebna napetost in cerebralna telovadba, kot pisatelj poimenuje svojo obsesijo, vodita ne toliko v dokumentarizem, pač pa k preiskovanju uganke. Pripoved je naplastena z drobci resničnosti iz življenja Dore Bruder, z epizodami iz pisateljevega življenja in dokumentarnim gradivom in pričevanji o dogodkih in ljudeh, ki so dejansko živeli v času Modianojevega otroštva.
Ta posebna oblika mnogoglasja nas povede na pariške ulice, trge in avenije, kjer je Modiano preživel mladost in iz katerega je naredil pisateljski laboratorij. Ko ob koncu romana zapiše, »v določenih kvartih si ne morem kaj, da ne bi mislil nanjo in zaznaval odmevov njene prisotnosti«, ne gre zgolj za ohranjanje temnega prostora okoli zasledovane deklice, pač pa tudi za pokazanje na minljivost vsega človeškega, na izmuzljivost spomina, verjetno pa tudi na efemerost lastnega početja.
Pariz iz podpodja
Modianojev Pariz ni nostalgičen, pač pa Pariz podpodja. Njegove naplastene podobe so temačna obdobja medvojne nemške okupacije kot tudi sramotne kolaboracije, hkrati pa spomin na manj znane pisatelje in pesnike, kot so Maurice Sachs, Roger Gilbert-Lecomte, Felix Hartlaub, Friedo Lampe in drugi. Patrick Modiano je pravzaprav izumil subtilen način, kako postati spomin, če ne glas milijonov evropskih Judov, ki so izginili v koncentracijskih taboriščih, ne da bi bil pri tem pokroviteljski.
»Že zdavnaj so mrtvi, komisarji in inšpektorji, ki so sodelovali pri pogromih nad Judi,« zapiše, »zato pa se je v arhivih ohranilo na stotine pisem, naslovljenih na vsakokratnega policijskega prefekta, na katera ni ta nikoli odgovoril.« Danes, ko so arhivi odprti, jih je mogoče brati po mili volji. Tisti, ki so jim bila pisma obupanih namenjena, se niso zmenili zanje, zato pa je toliko bolj na mestu, da mi postanemo njihovi naslovniki.
Pisatelj, ki je izdal približno trideset knjig in je bil, kljub temu da je leta 1978 za roman Ulica Boutiques obscures (Rue des boutiques obscures) prejel Goncourtovo nagrado, pred podelitvijo Nobelove nagrade v tujini malodane neznan, je nekje pojasnil, da je imel dolgo ponavljajoče se sanje: »Sanjal sem, da nisem več mogel pisati.«
Dandanašnji se mu menda še vedno zdi, da že 45 let piše isti roman. Tudi roman Dora Bruder se konča s skrivnostjo; pisatelj nikoli ne bo izvedel, kako je zasledovana deklica preživljala dneve, ko se je skrivala, s kom se je družila v zimskih mesecih med prvim pobegom in podobno. Modiano ji tega zraka in svobode ne odvzame. Če bi Dora Bruder ostala za samostanskimi zidovi, bi morda preživela.
Toda četudi je bil njen pobeg varljiva prostost, ki jo je pripeljala v Auschwitz, ji njenega prebitja v brezno ničnosti niso mogli upleniti ne rablji, ne okupacijske oblasti, ne taborišča, ne zgodovina. Dora Bruder se torej še vedno sprehaja nekje po pariških promenadah.
