Tiskane izdaje
Stavka, ki bi morda lahko še najbolje opredelila literarni prvenec Monike Žagar, profesorice skandinavskih študij na Univerzi v Minnesoti, Dva brata, trije svetovi, s podnaslovom Zgodba o družini Žagar, tičita v uvodnem in sklepnem delu knjige. Prvi gre takole: »Res, mučijo me zgodbe, očetova, mamina, stričeva. In tako tudi moja.« Drugi pa: »Zgodovine se lahko osvobodimo, jo presežemo, potem, ko smo jo zapisali.«
Zgodovina, za katero tu gre, je zgodovina avtoričine družine. Razlogov, zakaj je ta zgodovina zgodba, ki je za avtorico mučna, in zakaj se je mora osvoboditi – to z drugimi besedami pomeni, da jo je morala raziskati in poskušati razumeti –, ni težko uganiti. Še kako po eni strani stereotipno in po drugi scela enkratno je ujeta v kontekst slovenskega predvojnega, medvojnega in potem seveda tudi povojnega obdobja.
Časa torej, ki je usodno zaznamoval ne le sopotnike, ampak še kar naprej zaznamuje tudi nas, ki z njim nismo imeli veliko ali sploh nič. »Zdaj se mi vseeno dogaja, da ljudje, ki so že dolgo mrtvi, živijo z menoj in ob meni, v istem stanovanju kot nekoč,« zapiše pripovedovalka.
Avtorica, rojena konec štiridesetih let preteklega stoletja, je potomka družine, ki je v prvi polovici 20. stoletja z iznajdljivostjo, pogumom, podjetnostjo in trdim delom zgradila premožno družinsko lesno podjetje na Rakeku na Notranjskem in polagoma postala del slovenskega meščanstva.
Glede na obsežnost in organiziranost Žagarjeve lesne industrije je to bil primer zelo uspešnega in urejenega, socialno ozaveščenega podjetja, s številnimi zaposlenimi, obenem pa za družino, ki je uvajala najnovejše tehnološke pridobitve, ob tem pa še finančno izdatno podpirala umetnost in kulturo. Žagarjevi so bili tako pomemben del sicer ne prav številnega slovenskega podjetništva, ki je bilo premožno, izobraženo in kultivirano, ob komunističnem prevzemu oblasti po vojni pa fatalno amputirano in zvečine uničeno.
V ospredju te nekako tipične slovenske zgodbe o dveh bratih z različnih ideoloških bregov sta Karl in Franjo, rojena na pragu oziroma sredi prve svetovne vojne, Franjo oziroma Franci je avtoričin oče. Še kot otroka sta ostala brez očeta, ki je ob izteku vojne umrl za špansko gripo, konec najstniških let pa ostal tudi brez mame. Podjetje sta uspešno razvijala naprej, obenem pa kot mlada in zelo premožna moška živela svetovljansko, gosposko in radoživo življenje.
Tisto, kar dela to zgodbo enkratno in je usodno vplivalo na odnos med bratoma in njuno poznejše življenje, se je zgodilo že pred vojno: starejši brat Karl se je začel navduševati nad idejami o nujnosti uničenja natanko tistega sveta, ki sta ga s podjetniško iznajdljivostjo gradila njegova ded in oče in katerega sadove sta z bratom uspešno oplajala naprej. Še več, pri širjenju komunističnih idej in parol o nujnosti revolucije je začel aktivno sodelovati, pomagati finančno in organizacijsko, osebno je spoznal takratne glavne partijske akterje v ilegali, svojo lojalnost in neomajno privrženost ideji pa je podkrepil s požigom družinskega lesnega obrata na Milanovem vrhu.
Eden h komunistom, drugi vodi družinsko podjetje
Med vojno se je Karl tako pridružil komunistom, avtoričin oče pa je skrbel za družino in podjetje, ob tem je tudi finančno in drugače podpiral osvobodilno gibanje, to je velikokrat pomenilo tudi podkupovanje okupacijskih oblasti. Po vojni je bilo njuno premoženje nacionalizirano. Starejši brat se je znašel v novonastali oblastniški partijski oligarhiji, ki pa ga je, za vsak primer, raje poslala daleč stran, za gospodarskega atašeja v Argentino, mlajši pa je bil odrinjen na družbeno in socialno obrobje, ponižan, zasmehovan in stalno zasliševan. Če ne bi imel partiji lojalnega brata, bi ga bržkone doletelo še kaj hujšega. Njuni družini sta tako po vojni živeli vsaka svoje, drugo od drugega ločeno življenje.
V avtoričinem izpisu te zgodbe, katere del je bila kot odraščajoče dekle seveda tudi sama, ni nič konvencionalnega. Ne pripoveduje je od začetka do konca, ampak vstopa vanjo iz časovno različnih obdobij, skozi različna razpoloženja in pripovedne glasove – svojega, stričevega, očetovega, maminega … Te glasove oblači v različne literarne žanre, od dialogov, pogovorov, izpovedi, povesti do člankov, scenarija za film, komorne igre ...
Zgodbi ves čas išče najustreznejše literarne pristope, s katerimi počasi izrisuje podobo družine in družbenega konteksta. A bolj kot literarna panorama faktičnih dogodkov in postaj v življenju jo zanimajo predvsem mogoči odgovori na vprašanje, zakaj se je zgodilo, kot se je, in ali bi se lahko drugače.
Morda tudi zato knjiga Dva brata, trije svetovi, ki bi ji še najbolj ustrezala oznaka romansirana biografija, nima ambicije, da bi se čim bolj približala faktografiji resnične družinske zgodbe. Konec koncev nihče ne ve zatrdno, kako se je dejansko zgodila, »obstaja le še po razpršenih koščkih«. Nasprotno, za vse tisto, česar avtorici niso povedali tragični junaki te tako vseslovenske družinske zgodbe, je »uporabila domišljijo«.
Tako tudi različnim pripovedovalcem polaga v usta besede in misli, ki niso bile nujno izgovorjene ali niso bile nujno natanko tako izgovorjene. Prav v tej avtorski meta- ali celo postartikulaciji mogočih razmišljanj realnih oseb se razpirata tudi izrazit literarni talent in sposobnost distance do spomina kot varljivega in reduciranega kronista preteklosti.
Edini učinkovit način, da bi se s to preteklostjo, od katere se je sicer sama oddaljila s študijem in življenjem v tujini, pomirila in jo poskušala brez jeze, zamere in potrebe po maščevanju razumeti, je bil, da to zapiše: »Namesto krizantem sem vama [očetu in mami] napisala knjigo, pravim, tako ne bosta pozabljena.«
In za to pravzaprav gre: šele zapisane male intimne zgodbe, ki so jih v svoj neusmiljeni vrtinec potegnili veliki dogodki slovenskega 20. stoletja, lahko morda nekoč le pomirijo med sabo tisto, o čemer se še kar naprej zdi, da se pomiriti ne da.
