Tiskane izdaje
Eno od pravil pisanja je, da je najboljše, če pisatelj piše o tistem, kar ve in pozna. Ste zato tokrat v romanu Panorama obuli pisateljeve čevlje?
Panorama je zagotovo napisana drugače kot moje prejšnje knjige, pot do nje je bila dolga, zavita, polna naključij in mestoma skrivnostna, takšna, kot so potovanja, zato pravim, da je ta knjiga spremenila tudi mene. Če sem doslej sam iskal pripovedovalce za svoje zgodbe v tišini in samoti, so tokrat pripovedovalci našli mene, bolje rečeno, srečali smo se, kjer so se križale naše ceste, običajno na neznanih postajah, v hrupnih čakalnicah ali na pohodih po mestih, seveda vsi skupaj daleč od domovine, predaleč od doma. Panorama je napisana z drugimi glasovi, moji so le oči in ušesa.
Roman je po eni strani panorama zunanjih in notranjih pejsažev, ki tvorijo neko celoto. Od kod njihov preplet?
Jezik je nevidna vez, ki lahko poveže vse pejsaže, notranje in zunanje pokrajine. Mislim, da ni vprašanje, ali ima človek jezik ali obratno, marveč mi preprosto smo iz takšne snovi kot jezik, zato pripovedujemo, si izmišljamo zgodbe, in z njimi prestopamo vidne in nevidne pokrajine, s katerimi oblikujemo lasten spomin.
Čeprav je zgodba epska, torej potovanje, iz katerega izvira nekakšen potopis, je vse predstavljeno zelo lirično, kot neka notranja pesem, notranja poezija, ki vre in jo usmerjajo (naključni) zunanji dražljaji.
Čeprav nisem pesnik, odkar pišem, čutim globoko in nikoli scela razumljeno odgovornost, celo nujnost poezije. Nekoliko prozaično rečeno, vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, prvič za radost in drugič za žalost. Na drugi strani potrebuje skupnost kot celota tudi svoj ep, veliko pripoved, ki lahko edina poveže skupnost, ob epu žalujemo vsi. Pesnik Boris A. Novak prav zdaj piše takšno pesem za vse nas. Čeprav se je že dolgo zdelo, mogoče se je samo pozabilo, da je nekaj takšnega sploh še mogoče, namreč napisati epos, bomo zdaj končno lahko tudi v tem našem na videz majhnem jeziku prisluhnili resnični pesnitvi, poetični pripovedi o prvih in poslednjih rečeh, radikalno rečeno, o tem, kako je biti človek v slovenščini.
Presenetljiva je stilska monotonija zapisanega, s čimer ponotranjite monotonijo pokrajine, še posebej na deževnem, sivem Irskem. Koliko je bilo to zavestno, koliko pa nezavedna posledica takega vremena, takega okolja?
Zagotovo igra pri mojem pisanju pomembno vlogo atmosfera, zame kot avtorja je to celo osrednja razsežnost pisanja nasploh, torej specifično občutenje, ki ni zgolj kratkočasno klepetanje o včerajšnji vremenski napovedi, ampak neka slutljivost, grozeča napoved, ki presega meteorološko prognozo, pa seveda tudi nekaj tistega že na videz staromodnega, pregovorno preživeto romantičnega je v tem pisanju, seveda mislim na krajine, ki jih občudujem pri velikih mojstrih, ki mi še vedno prišepetavajo: Za občutek gre in čisto nič drugega.
Roman Panorama je dobil nasprotujoče si ocene, od pravih hvalnic do zelo negativnih kritik. Kako si to razlagate?
To ni nič presenetljivega, mogoče celo pričakovanega, nekaj, o čemer nisem razmišljal, ko sem pisal. Odkrito rečeno, ko sem knjigo končal in nestrpno pričakoval njen izid, sem večkrat pomislil, da je ne bo prebralo niti trideset bralcev, zato sem toliko bolj vesel in spoštljiv do vsakega bralca in posredno tudi vsakega naklonjenega zapisa. Ne prizadene me tako imenovana negativna kritika, gre bolj za žargon, ki za nikogar, razen za prislovično užaljenega avtorja, ni več vprašljiv, še več, skrajni cinizem je dokončno dobil domicil v vsakršnem javnem govoru, izgublja se tisto, česar ne bi smeli nikoli izgubiti. Razsuva se jezikovna skupnost, tukaj nihče nikogar več ne spoštuje.
So pisateljska potovanja pogosto motiv za ustvarjanje dela ali le običajno razširjanje obzorij, kar je pisatelju verjetno vedno dobrodošlo?
Ne ločujem potovanj na pisateljska in zasebna, to bi bilo naivno. Če na hitro pomislim, lahko rečem, da so vse moje knjige zaznamovane z mojo potjo. Ne skrivam se za svojimi knjigami, pripoved in predvsem pripovedovalci so avtentični, čeprav pri pisanju deluje domišljija, ne zgolj frivolna izmišljija, sem za junake še vedno odgovoren. Nekoč sem zapisal, da je pesem obliž za metafiziko, kar podpišem še zdaj.
Zanimiva je odločitev vpletanja črno-belih fotografij v roman, in to takih, ki poudarjajo lirično plat pripovedi, ne pa turistično-promocijskih ...
Naj poudarim, da ne bo pomote, nesporazuma ali dvoma, seveda nisem profesionalni fotograf, tako kot tudi ne pesnik, čeprav mi občasno uspe, kot sam pravim, narediti fotografijo ali še redkeje napisati pesem. Ničesar od tega se ne da izsiliti, zapakirati v zveneč projekt, izpeljati zgolj z osebno ambicioznostjo. Če ni pretirano, lahko rečem, da svojega ustvarjanja, tako pesniškega, bodisi scenarističnega ter fotografskega, redko tudi igralskega, ne razumem nič drugače kakor pisanje, torej iskanje občutka, navdiha in spomina, skratka, duše besedila. V tej liričnosti, kot lepo pravite, sam slutim več resničnega sveta kot v vsem realizmu. Pri Panorami se mi je vse to sestavilo v celoto.
Sobivanje besede in fotografije nekako obuja spomine na fotoreporterstvo, žanr, ki je skorajda izumrl. Pišoči fotografi so velika redkost. Imate morebiti kakšne izkušnje s tem?
Misel na ta žlahtni žanr, ki pušča in tudi dopušča veliko kreativne svobode, mi je seveda blizu, če je na strani literature ali esejizma, torej poetičnega, manj na okopih žurnalizma. Če na hitro pomislim in me seveda občutek ne vara, je zagotovo veliko več fotografov, ki tudi odlično pišejo, kot nas, pisateljev, ki bi zmogli ujeti dobro fotografijo. Še en dokaz, da ta vez ni tako preprosta niti samoumevna, namreč med besedo in sliko.
Prvič ste bili nominirani za kresnika z zgodovinskim romanom Biljard v Dobrayu, posvečenim Soboti, tokrat pa z delno avtobiografsko pripovedjo, ki je posvečena ... komu?
Za bralca, ki je prebral Biljard v Dobrayu, je Panorama zagotovo lahko presenečenje, v vseh pogledih, vendar sam med njima ne vidim globokega brezna, prej drobno zarezo, mestoma tudi ostro. Kar je bilo v Biljardu prej v ospredju in dominantno, predvsem dom, tudi intimna zgodba, seveda na ozadju holokavsta, vse skupaj skicirano na zamolčano in potlačeno veduto rojstnega mesta, vse to se je tokrat umaknilo v globino prostora. V Panorami je zdaj v prvem planu prisluškovanje zgodbam emigrantov, izseljenih, tudi deportiranih, prizori, poslikani na cesti, v tujih mestih in oddaljenih pokrajinah, daleč za domom; a ozadje, krajina s prežečim in slutljivim nebom je ista, kot vedno, grozljiva in fascinantna kot morje. Jezik še vedno zahteva svoje. In v tem, zgolj v razširitvi in upam tudi poglobitvi pisave v Panorami, vidim avtorstvo, morebiti celo edino sled avtobiografskosti, vse drugo je literatura. Zares pa sem knjigo posvetil Brigiti.
To je precejšen zasuk
Kakšno je vaše mnenje o smiselnosti podeljevanja literarnih nagrad? Umetnost vendar ni tekmovanje, ali pač?
Nič izvirnega ne morem povedati na to temo, res. Z vami lahko zgolj še enkrat ponovim vprašanje.
