Dvestoletnica Lermontova, »junaka našega časa«

Lermontov velja za enega­ osrednjih pesnikov ruske romantike.­ Edini pesnik, ki mu po ugledu in pomenu stoji ob boku, je Puškin. A usoda ju je še drugače združila. Pesnika Lermontova je namreč rodila Puškinova smrt.

Pisalo se je leto 1837, po Sankt Peterburgu se je širila novica, da je Puškin umrl v dvoboju nasilne smrti. A širila se je tudi pesem Pesnikova smrt, ki je oznanjala, da je šlo za umor, ki so ga zagrešili ljudje okoli carskega prestola, obtoževala jih je, da so »rablji svobode, genija in slave«.

Širila se je tako, da so jo ljudje prepisovali in jo predajali dalje. Avtor pogumnih verzov je bil kornet huzarskega polka telesne garde Mihail Jurjevič Lermontov. Zaradi te pesmi je čez noč postal slaven, a nakopal si je tudi carjev bes.

Za kazen je bil pregnan na Kavkaz, kjer je preživel večino zadnjih štirih let življenja. Ta mladi mož je kmalu v pesniškem smislu stopil v Puškinove čevlje, uveljavljati se je začel s poezijo, ki je bila logično nadaljevanje Puškinove.

Kratko in dramatično življenje

V življenju Lermontova je usoda­ združila kar nekaj nesrečnih okoliščin. Rojen je bil leta 1814 v plemiški družini kot sin revnega vojaškega častnika Jurija Petroviča Lermontova in Marije Mihajlovne Arsenjeve, ki je bila bogata aristokratinja. Njun zakon je bil obsojen na propad, saj Marijina mati ni marala svojega zeta. Morda zaradi prepirov, morda zaradi česa drugega, je Marija zbolela in umrla pri vsega enaindvajsetih letih.

Za mladega Lermontova je tako skrbela bogata in avtoritativna babica. Stike med njim in očetom je strogo omejila, grozila je, da bo vnuka razdedinila, če ga bo oče vzel k sebi. Ta ločenost od očeta je v mladem Lermontovu rojevala veliko notranjih muk, predvsem občutek krivde.

Bil je osamljen in zadržan deček, toda ker je živel pri bogati babici, je bil deležen najboljše izobrazbe. Igral je inštrumente, se učil tujih jezikov in zelo zgodaj začel prebirati Byrona, Schillerja in Puškina. Zaradi krhkega zdravja ga je babica trikrat peljala na sončni Kavkaz, v toplice, vzljubil ga je in kasneje postal njegova pesniška ­domovina. Pri štirinajstih letih se je vrnil v Moskvo in začel študirati. Pa tudi pisati poezijo oziroma »verze čečkati«, kot je temu sam rekel. Vendar mu je takrat umrl oče, kar ga je zelo potrlo in spravilo v depresijo.

Univerza mu ni bila pisana na kožo – zapustil jo je in se preselil v Sankt Peterburg, kjer je šel v vojaško šolo. A tudi ta mu ni ustrezala. Kljub temu je končal v vojaški službi.­ Zakaj je bil prvič pregnan na Kavkaz, smo že omenili. Po babičinem posredovanju se je za kratek čas vrnil v Sankt Peterburg, a bil nato znova pregnan in postavljen v vojaško službo. Bojeval se je proti kavkaškim plemenom, bil je pogumen vojak, čeprav je sanjal, da bi se lahko posvetil samo pisanju.

Tudi v ljubezni ni imel sreče. Ostal je zvest svoji otroški ljubezni Varvari Lopuhini, ki se je pod pritiski svoje družine poročila s starejšim aristokratom. Posvetil ji je mnoge pesmi.

Pesništvo kot vzvišen poklic

V poeziji je nadaljeval Puškinovo izročilo, a tudi odprl svojo pot. Do Pesnikove smrti je malo objavljal, večina njegove poezije je bila objavljena kasneje. Rad je slavil Kavkaz, to recimo počne v daljši pesmi Valerik. Ena od njegovih slavnih pesmi nosi naslov Borodino in je bila napisana ob 25-letnici borodinske bitke, v njej pa opisuje junaštva ruskega naroda. Še dve znani pesnitvi nosita naslov Demon in Mciri.

Dogajalno sta postavljeni na Kavkaz in v Gruzijo. Huda obtožba tedanjega časa je njegova Duma (1838). Na individualni ravni govori o duševni apatiji, osamljenosti in svetobolju, na družbeni ravni pa je izrazito opozicijski do carske oblasti, piše himne ruski pokrajini in ljudem, je proti vojaškemu osvajanju. Lermontov je imel poklic pesnika za vzvišen in družbeno odgovoren, kar je v njegovi poeziji zelo opazno.

Znan je tudi njegov roman Junak našega časa (1840), ki velja za klasično delo ruskega psihološkega realizma. Delno je avtobiografski, sestavljen iz petih zgodb, ki jih združuje lik plemiča Pečorina, mladega, izobraženega človeka, ki v družbi ne more razviti svojih velikih sposobnosti in se počuti prazen in brez pomena, nekako odvečen. Psihološki realizem sta kasneje naprej razvijala Dostojev­ski in Tolstoj.

Umrl je v dvoboju

Ironija usode – tudi v lastni smrti je povezan s Puškinom, saj je tako kot on umrl v dvoboju, in sicer leta 1841, star vsega sedemindvajset let. Na nekem družabnem srečanju je srečal starega znanca Nikolaja Martinova. Lermontov je bil zafrkljiv do Martinova, zato je temu prekipelo in je pesnika pozval na dvoboj. Spopadla sta se na pečini, tako da je tisti, ki je bil prvi ranjen, padel čez rob in umrl. To je bil Lermontov. Obstajajo tudi indici, da je bil umor naročen, saj je bil car zelo zadovoljen, da se ga je znebil. Menda je celo izjavil: »Pes je bil pač deležen pasje smrti!«

Leto kasneje so babici Lermontova dovolili, da je vnukove posmrtne ostanke pripeljala na posestvo v Tarhani, kjer ležijo v družinski grobnici. Lermontov je ostal zapisan v srcih milijonov, saj znajo mnogi Rusi njegove verze na izust. Da bo spomin na tega velikega pesnika primerno počaščen, bodo v njegovi domovini letos porabili 270 milijonov rubljev za obnovo objektov, ki so povezani z njim, ter za razstave, konference, koncerte, gledališke predstave itd.