Tiskane izdaje
Konec lanskega leta se je slovenistično jezikoslovje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša predstavilo s Sinonimnim slovarjem slovenskega jezika (dalje SSSJ), temeljnim slogovnim priročnikom, ki dokumentira ustvarjalnost slovenščine.
Ne moremo mimo dejstva, da je izšel prav v času, ko se je po desetletnem premoru ponovno vneto razpravljalo o jeziku slovenske univerze, v bistvu o potrebi vztrajati v smiselnosti slovenskega intelektualnega, torej knjižnega jezika.
Obe dejstvi, vsako po svoje, zaznamujeta aktualni čas: po eni strani naj bi bila intelektualna slovenščina okrnjena, saj univerzitetni profesor javno izjavi, da v slovenščini ne more predavati, ker mu manjka besed, po drugi pa je samo sinonimnega izrazja za 80 in več tisoč z impozantnim naborom prek 250 tisoč sinonimnih medleksemskih pomenskih povezav.
Če velja trditev D. Crystala, da jezik umira, ko umira sinonimna izrazna možnost, lahko za slovenščino upravičeno trdimo, da je v tem trenutku razvit polnofunkcionalni jezik, ki omogoča ustrezno ubeseditev tako vsebine kot namere avtorja.
Kje so se izgubile besede slovenskega univerzitetnega jezika, morda bolje, zakaj niso najdene ali sproti ustvarjane po vkodiranih vzorcih, kot se je to dogajalo v skoraj stoletni dinamiki jezika na slovenski univerzi?! Kje je tu kratki stik? Gre sploh za kratki stik ali pa morda vendarle marsikdaj tudi za beg v prividni prostor internacionalizirane znanosti ali bolje – cesarjevih novih oblačil.
Sporočilnost Sinonimnega slovarja
Gre za skupinsko delo štirih leksikografov na Inštitutu za slovenski jezik FR (dalje Inštitut) Martina Ahlina, Branke Lazar, Zvonke Praznik in seveda glavne urednice, avtorice koncepta in soavtorice dr. Jerice Snoj.
SSSJ nas sooča z dejstvom, da je na Inštitutu še živa leksikografska ideja, ki je bila sposobna zasnovati in realizirati do tega trenutka konceptualno nepresežen Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), s katerim se je slovenska leksikografija in prek nje slovensko leksikalno pomenoslovje uvrstilo v evropski jezikoslovni prostor druge polovice 20. stoletja.
Beseda je seveda o zasnovi in realizaciji zasnove SSKJ, nikakor pa ne o gradivu; ta je določeno revitalizacijo doživel šele leta 2014 z 2. izdajo. Zamujenih je bilo torej veliko let, ko je bil po izidu zadnje knjige SSKJ 1991. leta čas za realizacijo načrtovanega enozvezkovnega slovarja knjižnega jezika, ki naj bi odseval temeljne družbene in politične spremembe. Kar je glede na aktualno polemiko o slovenskem znanstvene jeziku oz. jeziku univerze še posebej škoda, pa je dejstvo, da je, kot kaže, potonil tudi načrtovani splošni slovar slovenske strokovne terminologije.
Ne gre samo za vprašanje organizacije leksikografskega dela na Inštitutu, gre predvsem za vprašanje denarja, se pravi financiranja bazičnih projektov nacionalnega pomena in s tem seveda ustreznih kadrov. Vendar, povedano v liberalističnem novoreku, jezik je pač postal navadno tržno blago brez vsakršne dodane vrednosti.
V konceptu tovrstne »multikulturnosti« pač ni humanističnega vrednostnega sistema, iz katerega izhaja osmislitev jezikovne različnosti z različnostjo izkušenjskega sveta govorcev posamezne jezikovne skupnosti. Samobitnost jezika kot neponovljiva civilizacijska vrednota v monokulturnosti kapitala izgublja smisel. Vsaj za slovenski prostor je to razdiralno.
Nekatere pomembnejše konceptualne prvine Sinonimnega slovarja
Iz dvostranskega Predgovora glavne urednice naj izpostavim pomembno dejstvo: za aktualnost SSSJ je nujno takšno oblikovanje zasnove, »da se bo slovar v prihodnjih izdajah čim bolj sproti in neovirano odzival na nenehno spreminjanje zunajjezikovne in jezikovne stvarnosti«. Poskrbljeno je torej za sledenje jezikovni dinamiki. Obsežen uvod s tematskim naslovom Zasnova in zgradba Sinonimnega slovarja slovenskega jezika je strokovno korekten.
Avtorji so izkušeni leksikografi, kar pomeni, da dobro poznajo temeljna načela leksikografskega dela, med katera sodi konceptu slovarja primerna sposobnost tako ubesedovanja kot koordinacije vsebine in formalnih postopkov problemske redaktorske hierarhije. Ker gre za obsežno kolektivno delo, ki ne more biti zbir še tako dorečenih individualnih analiz, je potrebna tudi sposobnost kolektiva dosledno slediti skupnemu cilju, pri čemer je bistven strokovno verodostojen koncept.
K preglednosti uvoda veliko prispevajo kratki obstranski izvlečki vsebine znotraj posameznih poglavij in seveda začetni prikaz slovarskih člankov z vidika vloge posameznih prvin, ki jih sestavljajo. Iz nabora poglavij omenimo vsebine tistih, ki so temeljni za slovarsko verodostojnost: gre za gradivo, obvestilnost slovarskega sestavka, razumevanje sinonimije oz. »leksikalnopomenoslovna utemeljitev slovarske zasnove«, označevanje sinonimov – nabor zvrstnih in stilnih oznak z razlagami.
Glede na SSKJ in Slovenski pravopis zbuja pozornost nova oznaka knjižnoizročilno, ki potrebuje natančnejšo analizo, ko bo slovar dostopen spletno. Pomembno je, da SSSJ dosledno utrjuje spoznanje o sekundarnosti izrazne podobe leksema in primarnosti pomena. Tako se enobesednost sinonimno srečuje z dvo- ali večbesednostjo, tip babica – ljubkovalno babi – stara mama – narečno nona ipd.
Slogovna izbirnost ubeseditve
Ustaviti se velja ob razumevanju pojma sinonim, kot ga je mogoče razbrati predvsem iz uvodnih poglavij, vsaj deloma tudi iz listanja po SSSJ. Že v Predgovoru nekako bolj mimogrede je glavna urednica zapisala temeljno spoznanje, da »bistvo sinonimije ni v pomenski prekrivnosti, pač pa v omogočanju poimenovalne variantnosti«. Z drugimi besedami: sinonimni slovar nudi slogovno izbirnost ubeseditve. V tem smislu je mogoče sprejeti že omenjeno Crystalovo razumevanje sinonimije, če ga parafraziram, kot pokazatelja jezikovne živosti.
Sicer SSSJ ne postavlja jezikovnosistemske stilistike v eksplicitno jedro sinonimne problematike, jo pa z doslednim navajanjem t. i. konotativne, lahko bi rekli dodane vrednosti predmetnemu (denotativnemu) pomenu sinonimnih parov ali nizov zaznamuje. Sinonim kot izbirna in s tem stilna možnost je torej dvokomponentni – obvezni predmetni pomen, imenovan denotativni, in dodana konotativna vrednost kot nosilka stilne variantnosti, včasih še z nujnim upoštevanjem tudi pragmatičnih okoliščin.
Konotativno vrednost je mogoče zajeti v nekaj sklopov, izraženih z oznakami za čustvenost (ekspresivnost), lahko tudi pozitivno ali negativno (ljubkovalnost ali slabšalnost), vezanost na geografsko področje (narečnost, pokrajinskost ipd.), socialno včlenjenost govorca (razne vrste pogovornosti znotraj in zunaj knjižnosti ter ožje sociolektalnosti) in časovnost (starinskost glede na neologizem).
Ko gre za geografsko, socialno in časovno stilizacijo besedila, je knjižni jezik s svojim osrednjim naborom zvrstno nezaznamovane leksike temeljna stilna orientacijska točka. Vsaj segment čustveno (ekspresivno) zaznamovane leksike pa lahko z vidika knjižnosti predstavlja zadrego.
Do katere stopnje jo knjižni jezik še sprejema? Določen tipološki obseg zlasti negativno zaznamovane čustvenosti sinonimov, ki je zunaj knjižnega jezika, je sicer za slovenščino opredeljen. SSSJ odpira tudi zanimivo vprašanje t. i. delnih sinonimov, ki posega na področje denotativnega, predmetnega pomena.
Lahko povzamemo: sinonimija je lastna vsem funkcijskim jezikovnim zvrstem, razen znanstveni in prek nje strokovni. V znanstvenem besedilu, ki ga prvenstveno določa na terminologijo vezana obvestilna vloga, je stilizacija tovrstne leksike odvečna, celo moteča.
Zato bi bilo tu smiselno govoriti o (pomenskih) dvojnicah, ne pa o sinonimih; za zgled vzemimo kar izraze sinonim, sopomenka, soznačnica; vsi trije so v SSSJ zaznamovani kot jezikoslovni termini seveda brez stilne vrednosti. Za SSSJ bi bilo priporočljivo terminološke oznake obravnavati v posebnem poglavju uvoda.
Nabor zvrstno-slogovnih oznak zlasti za slovarsko besedišče aktualnega časa, ki odseva tudi znotraj knjižnosti socialno veliko bolj sofisticirano členjenje družbe, kot je to veljalo za 1. izdajo SSKJ ali celo za pravopisni slovar, bo nujno dopolniti.
Naj končam s spoznanjem, da je Slovar slovenskih sinonimov tako zaradi svoje strokovne korektnosti, se pravi leksikografsko realizirane trdne leksikološke zasnove, impresivnega obsega, pa tudi zaradi splošne uporabnosti pomembno kolektivno delo na Inštitutu za slovenski jezik FR.
