Tiskane izdaje
Življenje Alberta Einsteina je imelo temno, zamolčano plat. Nanjo je naletel francoski pisec Laurent Seksik, ko je za založbo Gallimard pripravljal biografijo o tem slavnem znanstveniku. Zato je napisal še knjigo Primer Eduard Einstein. V slovenščino jo je prevedel Ludvik Jevšenak, izdala pa jo je založba Celjska Mohorjeva družba.
V središču družinske drame so trije: Albert Einstein, njegova prva žena Mileva Marić in njun drugi sin Eduard. Knjiga se odpre leta 1930, ko je Eduard, nadarjeni in občutljivi mladenič, star dvajset let. Vsi materini in očetovi obeti so padli v vodo: fant je zbolel za shizofrenijo.
Zaprejo ga v züriško umobolnico Burghölzli. Mama ga obiskuje, požrtvovalno skrbi zanj, medtem ko je Albert že pred leti zapustil družino in se v Berlinu posveča svoji karieri. Takoj je jasno, da spremljamo tipično zgodbo o ženski, ki se razdaja za druge, in moškem, ki je globoko zakopan v svoj egoizem.
Knjigo je napisal Laurent Seksik (1962), zdravnik, ki se je prelevil v pisatelja in scenarista. Najraje piše biografije in biografske romane − njegovi najbolj znani knjigi sta o Albertu Einsteinu in Stefanu Zweigu. Primer Eduard Einstein je, kot omenjeno, stranski produkt Einsteinove biografije.
Očitno je Seksik v tej na videz obstranski epizodi iz življenja velikega znanstvenika začutil dovolj emocij, dovolj človeške tragedije, dovolj dober preizkus plemenitosti in etičnosti vpletenih, da je nastala samostojna knjiga, roman. Pokaže se, da je velikemu geniju na polju človečnosti spodletelo, drobna in trmasta Srbkinja Mileva pa se je izkazala kot heroina, svetnica. Seksik se loteva tematike pogumno in senzibilno, poskuša razumeti vse vpletene, tudi Alberta.
Halleyjev komet pomembnejši od rojstva sina
Roman je sestavljen tako, da v posameznih poglavjih izmenično spremljamo Eduarda, Milevo in Alberta. Milevino in Albertovo plat zgodbe pripoveduje tretjeosebni glas, Eduard pa ima svoj prvoosebni glas. To prepletanje pripovednih perspektiv in načinov da zgodbi posebno dinamiko. Dogajanje poteka kronološko, od leta 1930, ko je Eduard sprejet v umobolnico, do 1965., ko umre.
Vmes pisatelj skače nazaj in razkriva ozadje drame Einsteinovih. Poda se, denimo, v leto 1900, ko Albert piše Milevi zaljubljena in nežna pisma. Ali pa v leto 1910, ko se je Eduard rodil. Takrat je preletel nebo Halleyjev komet. Alberta ni bilo ob Milevi, ko je rojevala, Halleyjev komet je bil veliko pomembnejši od rojstva malega kričača v Zürichu. Ali pa v leto 1914, ko je Albert zapustil družino in se spustil v avanturo z drugo žensko, sestrično Elso. Ali pa leto 1916, ko je Albert pisal Milevi, da je skupno življenje nemogoče in ubijajoče.
V središču dogajanja je umobolnica Burghölzli, v kateri se Eduard izgublja v meandrih svoje norosti, prividih, prisluhih, nenavadnih občutjih. O vsem, kar doživlja, govori naravnost, brez filtra. Mama je njegov edini stik z zunanjim svetom, edina, ki ga ima brezpogojno rada in skrbi zanj. Njegovo življenje se premika od enega elektrošoka do drugega, od enega eksperimentalnega zdravljenja do drugega, vse brez rezultatov.
Eduarda pogosto srečamo zavezanega, v prisilnem jopiču, toda kljub vsemu piše tudi poezijo. Konec koncev je vendarle občutljiv in talentiran človek. Preden je zbolel, je prebral vse knjige v očetovi knjižnici. Požrl je Schopenhauerja, Nietzscheja, Platona, Thomasa Manna. Študiral je medicino, hotel postati psihiater, oboževal je Freuda in glasbo. Bolezen je vse to prekinila.
Leta 1933 Eduarda doleti presenečenje, na obisk se napove oče. Takrat je nastala fotografija, ki je na naslovnici knjige. Na njej sta Albert in Eduard z nekoliko zaskrbljenima, žalostnima obrazoma. Eduard zre v partituro Brahmsove Sonate za violino in klavir št. 3.
Albert sedi desno od Eduarda. Obema oči enako žarijo. Oba sta namreč navdušena nad glasbo. In oba sta žalostna zaradi slovesa. To je njuno zadnje srečanje, Albert je namreč po tem zbežal v Ameriko. Ko ga je oče vprašal, ali bi odpotoval z njim, je sin odvrnil, da bi raje crknil.
Občutek krivde
Tako Mileva kot angel varuh sama ostaja ob sinu. Milevina zgodba je zgodba o ljubezni, razdajanju za druge, počasnem kopnenju, umiranju. In strašnem občutku krivde. Mileva namreč verjame, da je to, kar se je zgodilo z Eduardom, božja kazen. Nekoč je imela hčer, a jo je dala v rejo, ker je z Albertom nista mogla preživljati, saj sta bila še študenta, brez službe, brez denarja. Deklica je v Srbiji umrla za škrlatinko, mati in oče pa sta zakopala skrivnost globoko vase.
O tem, da je Lieserl obstajala, je svet izvedel veliko kasneje, iz korespondence med Albertom in Milevo. Mileva počasi popušča, kopni, se izgublja. Na koncu so jo zapustili vsi – Albert in njun prvi sin Hans Albert sta v Ameriki, Lieserl v onstranstvu, Eduard v svojem svetu. Pisatelju odlično uspe oživiti njen lik. Trmasta in ponosna, a tudi nežna, ljubeča in privržena Srbkinja je prava junakinja te knjige.
Tudi Albertu ni bilo vedno lahko. Njegova zgodba je zgodba o sovraštvu, preganjanju, bežanju. Najprej je bil sovražnik nacizma številka ena, potem so ga slabo sprejeli ob vstopu v ZDA, nato je bil v središču polemik o atomskih bombah, ki sta leteli na Hirošimo in Nagasaki, potem je postal glavni sovražnik mccarthyzma. Je tudi zgodba o njegovem egoizmu in aroganci. Milevi je postavil nemogoče pogoje, če bi hotela ostati z njim. Recimo, da ne sme vstopiti v njegovo pisarno, če ji on tega ne dovoli, in da ga ne sme ogovoriti brez dovoljenja.
Albert kljub vsemu, kar je vedel, v resnici ni vedel, kaj je ljubezen. Imel je veliko ljubic, a to so bila le bežna srečanja. Obe ženi je na veliko varal, ni poznal zvestobe. Za sinova mu sicer ni bilo vseeno, a se je po poroki z Elso od njiju oddaljil. Še posebej, ko se je preselil v Ameriko. S starejšim Hansom Albertom sta se spet zbližala.
V romanu preberemo tudi stavek: »E v njegovi enačbi je E od Eduard. Eduard = mc2.« Eduard je največja enigma njegovega življenja. Je edini problem, ki ga Albertu Einsteinu ni uspelo rešiti. On − matematični genij, oče najbolj revolucionarne znanstvene teorije prejšnjega stoletja, veliki um − je nemočen pred sinovo boleznijo.
Ob koncu življenja je Eduard nekemu novinarju potožil: »Od tega, da sem za očeta imel genija stoletja, nisem imel nobene koristi.« No, to ni povsem res. Oče je Milevi in sinovoma namenil denar, ki ga je dobil od Nobelove nagrade, ves čas jima je tudi nakazoval denar. Zaradi očetovega denarja je lahko živel v ugledni psihiatrični bolnišnici.
