Tiskane izdaje
Richard Dawkins, britanski evolucijski biolog in etolog, je dober znanec bralcev in gledalcev po svetu. Večino življenja je posvetil evoluciji, v eni od knjig je prikazal zgodovino življenja na Zemlji od njegovega nastanka pred štirimi milijardami let.
To zgodovino je v knjigi Prednikova zgodba (The Ancestor's Tale) iz leta 2004, ki je nimamo v slovenščini, prikazal kot romanje, romarji na tem potovanju pa smo mi, moderna človeška bitja na poti nazaj skozi čas v iskanju prednikov.
Hkrati se tudi vsa druga živa bitja podajo na lastno potovanje z istim ciljem. Na poti vsak romar pripoveduje svojo zgodbo, ki razkriva procese razvijanja življenja na Zemlji. Knjiga nudi prepričljiv vpogled v nenavadnost in pestrost narave, njenih slepih uličic in izrednih skokov v bodočnost.
Za pogled v lastno zgodovino in s tem deloma tudi zgodovino svojih družinskih prednikov se je Dawkins odločil, ko je bil star sedemdeset let. Napisal je knjigi spominov in ju objavil v letih 2013 in 2015. Letos, ko je dopolnil 75 let, smo dobili tudi slovenskih prevod njegove avtobiografije v dveh knjigah, Moč čudenja – kako nastane znanstvenik in Kratka luč v temi – moje življenje z znanostjo. Knjigi je izdala založba Modrijan, ne prav lahko prevajalsko delo pa je zelo dobro opravila Katja Zakrajšek.
Razumevanje znanosti
Anglež Richard Dawkins se je rodil v Nairobiju leta 1941, kjer je služboval njegov oče, družina se je vrnila v Anglijo, ko je bil star osem let. Pred upokojitvijo leta 2008 je bil profesor na Oxfordu, nazadnje je bil zaposlen na katedri za javno razumevanje znanosti. Za razumevanje znanosti bi veliko naredil tudi brez te katedre in tudi je, že leta preden je bila ustanovljena.
Dawkins je v knjigi pojasnil, kaj pomeni katedra za javno razumevanje znanosti. Pomeni, da se od nosilca profesure pričakuje pomemben prispevek k razumevanju tega ali onega znanstvenega področja v javnosti, ne pa da bi proučeval, kako javnost dojema to področje. Ker sta družba in znanost soodvisni, je pretok informacij nujen.
Dawkins je eden najbolj znanih evolucijskih biologov v širši javnosti in tudi eden najbolj kritiziranih v znanstveni skupnosti ter pri ljudeh s politične desnice in kajpak tistih, ki verjamejo v kreacionizem. To je pravzaprav logično glede na to, da je Dawkins vseskozi pisal in predaval o razmerju med genetiko in evolucijo.
Trudil se je za spajanje znanstvene in humanistične kulture, zato je v knjigi Razpletanje mavrice skušal premostiti brezno, ki loči humanistiko od znanosti. Dawkins ni eden tistih, ki prisegajo zgolj na uporabno vrednost znanosti. »Če se posvečamo zgolj uporabni vrednosti znanosti, je podobno, kot če bi hvalili glasbo, ker pomeni dobro telovadbo za violinistovo desnico.«
Bojevito protireligiozen
Njegov največji znanstveni junak je Charles Darwin, naloga prepričevanja ljudi o tem, da je imel Darwin prav, začuda še vedno ni opravljena, o čemer se je Dawkins ničkolikokrat prepričal na svojih javnih predavanjih, še posebej v ZDA. Tamkajšnjim čajankarjem in drugim kreacionistom se je še posebej zameril po izidu knjige Bog kot zabloda. Prodali so več kot tri milijone izvodov te knjige, od tega več kot dva milijona v angleščini, ostanek v 35 drugih jezikih, tudi v slovenščini.
Dawkins je postal bojevito protireligiozen pri svojih sedemnajstih. Takrat je nehal zahajati v šolsko kapelo, najbolj ga je motila obsedenost z »grehom«, ki so jo dijakom vcepljali skupaj s pavlovskim prepričanjem, da je vsak človek rojen v grehu, ki ga je podedoval od Adama. Sveti Pavel pač ni vedel za njegov nerodni neobstoj, kot je to duhovito pokomentiral Dawkins. Dawkins močno zagovarja stališče, da je treba otroke učiti o religiji, strastno pa nasprotuje indoktrinaciji otrok v konkretno religijo družbe, v katero so se po naključju rodili.
Dawkinsonovo svetovno slavo je treba pripisati temu, da o znanosti piše zelo kratkočasno, malone zabavno, njegov bojeviti ateizem in norčevanje iz organizirane religije z znanstvenega in filozofskega vidika pa neverjetno vznemirjata javnost.
Vendar se Dawkins ne ozira na nasprotovanje, saj se je odločil za pomembno poslanstvo – približevanje znanosti in sekularnega humanizma čim širšemu krogu ljudi. Redkokdo si upa hoditi po tankem robu med znanstvenim diletantizmom in vzvišeno znanostjo.
Nesmrtni geni
Da si Dawkins to upa in zna, je pokazal že s prvo knjigo Sebični gen, ki jo je objavil natanko pred 40 leti, in ta izraz, ki ga je skoval, je preživel do danes, še več, uporabljajo ga za označevanje nekega specifičnega dela genoma (sebična DNK). V tej knjigi ni samo lepo razložil osnovnih značilnosti Darwinove teorije evolucije z naravno selekcijo, ki določa vedenje živih organizmov, da bi zagotovila časovno kontinuiteto individualnega bitja, družine, skupine, vrste, ampak je tudi predstavil nov pogled na evolucijo, ki temelji na preživetju gena in ne enote ali vrste. V naravi se želja gena po preživetju najbolje uresniči skozi sodelovanje z drugimi geni v sklopu individualnih organizmov.
Po Dawkinsovem mnenju geni stremijo k nesmrtnosti, posamezni organizmi (družine, skupine, vrste ...) so samo nosilci, ki jih uporabljajo na tem potovanju. Vsa živa bitja so v službi širjenja in obstoja gena in prav zato si je izmislil skovanko sebični gen, ki je v bistvu prispodoba.
Ideja o genih kot nosilcih evolucije ni izvorno Dawkinsova, pred njim so jo zagovarjali nekateri biologi. Dawkins v Sebičnem genu ni samo pojasnil te ideje laikom, ampak je predstavil argumente za genocentrični pogled na naravno selekcijo, in to v jeziku, ki ni bil namenjen akademskemu občinstvu, ampak vsem, ki jih tema zanima.
V Sebičnem genu je vpeljal izraz »naprave za preživetje«, da bi opisal vlogo (smrtnih) posameznih organizmov glede na svoje (potencialno nesmrtne) gene. »Geni so nesmrtni ... lahko pričakujejo življenje, ki se ne bo merilo v desetletjih, ampak v tisočih in milijonih let.«
»Pri vrstah, ki se spolno razmnožujejo, je posamezen osebek prevelika in preveč začasna genska enota, da bi ga lahko imeli za pomembno enoto naravnega (odbiranja). Skupina posameznikov je še večja enota. Genetsko gledano (...) so to začasne združbe ali zveze. V evolucijskem času niso stabilne. Populacije sicer lahko trajajo dolgo, a se ves čas mešajo z drugimi populacijami in pri tem izgubljajo istovetnost. Poleg tega nanje vplivajo evolucijske spremembe, ki izvirajo iz njih samih. Populacija ni dovolj ločena tvorba, da bi bila lahko enota naravnega odbiranja. (...) Spolno razmnoževanje ni podvajanje. (...) Vaši otroci so samo polovico vaši, vaši vnuki samo četrtino.«
V nekaj generacijah imajo vaši potomci le še delček vas. Geni se pri prekrižanju ne uničijo, ampak samo zamenjajo partnerje in nadaljujejo svojo pot. Mi smo samo njihove naprave za preživetje. Ko odslužimo svojo vlogo, nas zavržejo. Geni so večni, mi smo le njihovo začasno domovanje, ki je smrtno. Prenašajo se iz generacije v generacijo in se pri tem premešajo vsakič, ko preidejo s staršev na potomce.
Dawkinsu je ležalo tudi računalniško programiranje. Tako je v knjigi Slepi urar pokazal, da je mogoče evolucijo tudi računalniško simulirati, v knjigi Reka iz raja pa je opisal mehanizem variacije genetske strukture enot ali vrst s pomočjo digitalnega prenosa informacij. Predstavljajmo si, pravi Dawkins, fotokopiranje. Po 800 fotokopiranih »generacijah« nam bo ostala samo siva kopija.
Revolucija v molekularni biologiji z odkritjem strukture DNK je vsebovala dojemanje, da podvajanje informacij poteka digitalno in ne analogno kot pri fotokopirnem stroju; z drugimi besedami, geni se replicirajo tako, da kopije niso nič slabše od originalov.
»Vsi organizmi, ki so kdajkoli živeli, se lahko ozrejo k prednikom in ponosno izrečejo trditev: niti en sam njihov prednik ni umrl v otroštvu. Niti en ni bil žrtev sovražnika ali virusa ali naredil korak preveč na strmem evolucijskem previsu, preden je pustil vsaj enega otroka na tem svetu. Milijoni sodobnikov naših prednikov so naredili take napake, ampak niti en naš prednik je ni naredil.«
Geni in okolje
Vsako generacijo lahko predstavimo tudi kot sito: dobri geni gredo skozi sito v naslednjo generacijo, slabi končajo v telesih, ki umirajo mlada brez reprodukcije. Po tisoč generacijah bodo geni, ki so uspeli, verjetno dobri. Genski sklad se dolgoročno izboljšuje, ko ga naravno odbiranje obklesuje generacijo za generacijo. Pomembno je razumeti, poudarja Dawkins, da se okolje ne vtisne neposredno v gene. Ne: geni poljubno variirajo in tisti, ki ustrezajo okolju, preživijo in obljudijo genski sklad prihodnosti.
Sebični geni, ki preživijo, preživijo v svojem okolju. To okolje seveda zajema zunanje okolje, kot so podnebje, plenilci, prehranski viri itd. Še pomembnejši del okolja vsakega gena pa so drugi geni v genskem skladu vrste, se pravi nabor genov, za katere je statistično verjetno, da se bodo znašli v istem telesu z njim. Geni so torej sebični in sodelovalni.
Dawkins je skoval tudi izraz sodelovalni gen. Po njegovem mnenju ima prednost vsak gen, ki zna dobro sodelovati z večino drugih genov, s katerimi se znajde skupaj v telesu, torej z večino genov v genskem skladu. Kako na gen ni mogoče vplivati od zunaj, ponazori s primerom: obrezovanje iz verskih razlogov skozi premnoge generacije še vedno ni povzročilo evolucijskega zmanjšanja kožice na penisu.
Zasebno
Richard Dawkins v avtobiografiji pripoveduje tudi o zasebnem življenju, vendar veliko manj zanimivo, kot zna pripovedovati o znanosti v knjigah, ki jih v kontekstu svoje življenjske in karierne poti tokrat povzema. O sebi ustvari vtis samovšečnega in domišljavega človeka, ki mu veliko pomenijo zunanja zamenja prestiža. O tem, kateri vse imenitni ljudje so ga povabili na večerjo ali na jahto, pripoveduje tako, kot da se s tem ponaša. O sebi ustvarja vtis, da je eden od celebrities.
Trikrat se je poročil in ima hčer, v avtobiografiji veliko govori o zadnji ženi, o kateri večkrat poudari, kako je vsestransko nadarjena. Letos sta se razšla.
