Tiskane izdaje
Ne seznam desetih najboljših knjig leta New York Timesa in Guardiana, morda pa še na katerega, se je uvrstila tudi Elena Ferrante z romanom O izgubljeni deklici, zadnji v seriji štirih knjig, znanih pod imenom Neapeljski cikel. Nekoliko nepričakovano, še zlasti če sodimo po platnicah, ki si zaslužijo uvrstitev na nek drug seznam – seznam najbolj kičastih naslovnic leta 2015. A glede na vsebino med platnicami je nominacija zaslužena.
Elena Ferrante je v ZDA in Veliki Britaniji skoraj desetletje močno priljubljena in brana avtorica. Začeli so jo prevajati leta 2005, za njen sloves – kaj sloves, pravo »ferrantemanijo« – izven matične Italije, kjer je prvi krajši roman izdala že leta 1992, imajo verjetno največ zaslug v New Yorkerju; članica redakcije Ann Goldstein je prevedla vse njene knjige. A tudi New York Times ne zaostaja in jo slavi kot »eno največjih pisateljic našega časa.«
K slovesu italijanske avtorice med anglosaksonskimi bralci je, vsaj za začetek, gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da oseba s tem imenoma sploh ne obstaja. Elena Ferrante je psevdonim, z izjemo njenih založnikov nihče ne ve, kdo se skriva za njim. Je to določena profesorica primerjalne književnosti, ki prevaja tudi v nemščino? Mogoče, zlasti, če črpa iz lastne bogate osebne in profesionalne življenjske zgodbe.
Sta avtorja lastnika založbe Edizioni E/O, mož in žena, ki izdajata njene romane? Obtožena to ogorčeno zanikata. Skupina avtorjev? Morda, če sklepamo iz kompleksnosti zgodbe in vrste različnih motivov, ki se prepletajo med seboj. Je avtor v resnici moški? Malo verjetno. Čeprav Neapeljskega cikla ne bi mogli uvrstiti (samo) med feministično literaturo, avtor(ica) izkazuje tako intimno poznavanje vsega ženskega, zlasti materinstva in odnosa med materjo in hčero, da gre vendarle za prepoznaven ženski avtorski vložek.
In čeprav je pisateljica v zadnjih letih privolila v nekaj intervjujev po elektronski pošti, svojo identiteto še vedno skrbno skriva. Tudi ko jo je februarja letos v odprtem pismu njen prav tako slavni pisateljski kolega Roberto Saviano pozval, naj sprejme nominacijo za strego, italijansko književno nagrado, mu je odgovorila, kajpada prav tako v javnem pismu: »Sprejemam nominacijo, čeprav nimam možnosti, da bi zmagala. Toda všeč mi je ideja, da bi malo premešala karte ...« Na julijskem finalnem izboru se je uvrstila na tretje mesto, za zmagovalcem Nicolo Lagionio in Maurom Covachichem. V živo pa se ni pojavila.
Ko so napisane, knjige ne potrebujejo več svojega avtorja
Avtorica Neapeljskih zgodb (Genialna prijateljica, O novem priimku, O tistih, ki zbežijo in tistih, ki ostanejo, O izgubljeni deklici) in pred tem treh krajših romanov Nadležna ljubezen (1992), Dnevi zavrženosti (prvo delo, pravkar prevedno v slovenščino) in Dekle v temi, vztraja pri manifestu, v katerem je ob vstopu na pisateljsko sceno leta 1992 svoji založbi in s tem bralcem pisno razložila, čemu anonimnost: »Verjamem, da knjige, potem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več svojega avtorja. Če imajo kaj povedati, bodo prej ali slej našle svoje bralce ...«
In knjige Elene Ferrante so res našle številne bralce. Očitno jim imajo kaj povedati. S prepričljivo izrisanimi potezami glavnih protagonistov, z brezhibno izpeljanim dramaturškim lokom (prva knjiga se začne s koncem četrte), usodnimi preobrati z elementi grške drame, z »bogoletnimi mislimi« o obremenjujočem materinstvu, sovražni napetosti med materjo in hčerami, tekmovalnostjo v prijateljstvu, dolgočasnemu bremenu zakonske spolnosti ... In vse to brutalno iskreno, verjetno v dobršni meri avtobiografsko, z vsako mislijo pripeljano do najbolj radikalnega zaključka. V zadnjem času jo kritiki radi primerjajo s Karlom Ovejem Knausgårdom, čeprav je, če drugega ne, zaradi njene anonimnosti razlika med njima očitna.
Bogastvo motivov omogoča bralcu, da se osredotoči na tistega, ki se ga osebno najbolj dotakne: zapleteno dinamiko prijateljstva, težaven odnos med materjo in hčero, odraščanje v revščini in nasilju, breme materinstva, študentsko gibanje, feministično ozaveščanje, terorizem in boj za delavske pravice v Italiji v šestdesetih do osemdesetih letih, muke pisateljskega ustvarjalnega procesa... Lahko ga bere kot bildungsroman ali kot družinsko sago sicilijanskih družin, od najbolj siromašnih, delavskih, do lokalnih mafijskih rodbin, pa kot opis italijanske novejše politične zgodovine...
Vodilna pripovedna nit vseh štirih romanov neapeljskega cikla je prijateljstvo dveh neapeljskih deklic, Elene in Lila, ki se prične, ko sta stari tri, štiri leta in traja vse življenje, do starosti približno šestdesetih let, ko Lila brez sledu izgine. Medtem ko je Elena bistra in marljiva učenka, ki se s pridnostjo in odrekanjem prikoplje do univerzitetne izobrazbe in se s tem dvigne iz siromašnega in nevzpodbudnega okolja, se prav tako bistra in vedoželjna Lila s poroko pri šestnajstih letih z lokalnim mafijskim bogatašem odpove nadaljnji izobrazbi.
Čeprav se zdi, da je Lila tista, ki jo življenje neprestano tepe – njen mož jo trpinči, po ločitvi se s težavo prebija kot delavka v tovarni salam, hčerka Tina nekega dne preprosto zgine sredi belega dne – Eleno neprestano obsedajo dvomi o njenih sposobnostih, mučijo jo različni manjvrednostni občutki, počuti se kot vsiljivka v visokih intelektualnih krogih, na višku svojih pisateljskih moči pa postane ločenka s poročenim ljubimcem in mati samohranilka treh hčera.
Ujetnice okoliščin
Čeprav bi bilo napačno Eleno Ferrante odkljukati kot »zgolj« feministično avtorico, je res, da je ključna tema v vseh njenih delih način, kako ženske oblikuje – in pogosto uniči – njihovo okolje. Starši, možje, sosedje, socialne okoliščine. »Moje junakinje niso ujetnice svoje usode, utesnjujejo jih zgodovinsko-kulturne okoliščine,« je denimo zapisala v nedavnem pisnem intervjuju za La Repubblico z naslovom Literatura ni več ekskluzivni moški klub.
Eleno denimo muči odnos z materjo, zgarano, nepismeno žensko, ki ne kaže nobenega razumevanja za njene ambicije in le redko kanček zadovoljstva nad njenimi uspehi. Boji se, da z leti, kakšno prekletstvo, postaja vse bolj podobna svoji materi: Je mogoče, da starši nikoli ne umrejo, da jih vsak otrok neizogibno skriva v sebi? Se bo iz mene zares pokazala moja mama, s svojo šepavo hojo, kot moja usoda?
Zlasti pa jo vse življenju muči odnos z njeno najboljšo prijateljico Lilo. Vse svoje dosežke meri prek njej, prek njenega (ne)odobravanja. Lila, ki se vse življenje ni niti premaknila iz Neaplja, »ki svoje inteligence ni izkoristila, ampak jo je zapravila, tako kot velika dama, za katero so največja bogastva sveta le znak vulgarnosti«, Elena vidi kot svoje »ogledalo nespodobnosti«. Noben Elenin uspeh ni nič vreden, če ga ne pospremi Lila s pohvalno besedo. In za nobeno od svojih knjig ni Lila prepričana, da je res dobra, ker je njena prijateljica ni hotela prebrati.
Lilina zapletena osebnost ostane enigmatična do konca. Je samo »nemirna oseba z neustavljivo silo privlačnosti«? Ali »zli duh«, kakor jo hitro obsodi tradicionalno sicilijansko okolje, ko se vedno znova obnaša svojeglavo, v nasprotju s pričakovanju okolice? Ali to, da prijateljici zaupa, da včasih vidi ljudi, kako se jim pred njenimi očmi razblinjajo meje, znak duševne bolezni ali nadnaravnih sposobnosti? Ali pa ima kratko in malo »težek karakter«, ki ga morajo vsi okoli nje prenašati, kako vedo in znajo, najbolj pa zaradi njega vse življenje trpi sama Lila?
Premierno v slovenščini
Il Giorni Dell'abbandono, Dnevi zavrženosti, drugi – in najbolj hvaljeni – pisateljičin roman, objavljen pred trinajstimi leti, imamo naposled v prevodu Anite Jadrič tudi v slovenščini.
»Neko aprilsko popoldne, tik po kosilu, mi je mož povedal, da me zapušča.« S tem stavkom se začnejo Dnevi zavrženosti. Napoveduje dramo. Toda, ali zgodba ženske srednjih let, ki jo po petnajstih letih zapusti mož – nedvomno bomo kmalu skupaj z zavrženo soprogo izvedeli, da zaradi mlajše – že tako obrabljena zakonska melodrama, da na to temo skorajda ni mogoče povedati kaj novega?
Seveda, kot pojasnjuje Ana Ugrinović v spremni besedi, Ferrantova običajno družinsko krizo spremeni v ekspresionistični pekel. In ko Olga, ki se boji, da je brez svojega statusa zakonske žene čez noč postala nihče, brez vsaj navidez brezhibnega družinskega življenja pa brez življenja nasploh, premaga vse kroge pekla, ni več ponižana, zapuščena, prevarana soproga, nič ni ostalo od trpečega lika cankarjanske matere, ampak osvobojeno bitje, ki je brezpogojno zvesto le samemu sebi in svojemu dostojanstvu.
S tem si je Elena Ferrante že v Dnevih zavrženosti za svojo vzela temo, o kateri v bistvu govorijo vsa njena dela, bodisi v kratki ali dolgi formi: kako ženska lahko pride do definicije same sebe.
