En sam gospod za dolgo vrsto belih knjižnih hrbtov

Najvišje založniško priznanje knjižnega sejma, Schwentnerjeva nagrada, gre letos vodniku po opusu slovenskega polihistorja Valvasorja Lojzetu Gostiši.

Objavljeno
22. november 2016 17.27
Dr. Lojze Gostiša umetnostni zgodovinar in urednik. V Notranjih goricah 17.11.2016[Lojze Gostiša.umetnostni zgodovinar]
Igor Bratož
Igor Bratož

Dr. Lojze Gostiša, letošnji lavreat, dobitnik Schwentnerjeve nagrade. Če bi bilo po njegovem, bi ob oznanilu letošnje nagrade zadostovala le fotografija po vseh kriterijih imenitnega in neobičajnega založniškega dejanja – osemnajst osupljivih knjig Iconothece Valvasoriane.

Podeljevalci nagrade, Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev Slovenije, so v hitrih obrisih v utemeljitvi nanizali glavne podatke: leta 1989, ob tristoti obletnici izdaje Slave Vojvodine Kranjske, se je Lojze Gostiša posvetil raziskovanju Janeza Vajkarda Valvasorja.

Idejno in oblikovno je zasnoval razstavo v Narodni galeriji ter v sodelovanju z Brankom Reispom uredil in oblikoval katalog. Bil je pobudnik ustanovitve Valvasorjevega odbora pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki ga od leta 2001 poznamo kot Fundacijo Janez Vajkard Valvasor, in tako postavil temelje za znanstvenokritično izdajanje Valvasorjevih del.

Leta 1993 je pripravil faksimilirano izdajo polihistorjeve Velike grbovne knjige s spremno študijo, dve leti pozneje je v sodelovanju z Metropolitansko knjižnico v Zagrebu uredil katalog njegove knjižnice Bibliotheca Valvasoriana, leta 2001 pa knjigo skic za Topografijo Vojvodine Kranjske.

Vrhunec njegovega raziskovalnega in založniškega dela pa predstavlja faksimilirana izdaja vseh 17 volumnov Valvasorjeve grafične zbirke z 7752 grafičnimi listi in risbami Iconotheca Valvasoriana, ki jo po spletu zgodovinskih naključij hrani zagrebška nadškofijska Metropolitana, v letih 2004–09.

»Naredi vse sam«

Gostiša je izjemno zahtevni, osem let trajajoči projekt faksimilirane izdaje Valvasorjeve zbirke izpeljal sam, tako uredniško in tehnično kakor organizacijsko in finančno – česa primerljivega ni mogoče najti niti v svetovnem merilu in zato njegova ocena, da gre za »umetnostni spomenik svetovnega merila«, nikakor ni pretirana.

To je seveda povsem v skladu z ugotovitvijo njegovega žirovskega rojaka Mihe Nagliča, ki je način Gostiševega početja strnil v en stavek: »Gostiša deluje tako, da naredi vse sam, od začetka do konca. Razišče opus nekega avtorja, o njem napiše knjigo, jo sam oblikuje in nadzira tisk, sam zbere potrebna sredstva in poskrbi za distribucijo; če gre za slikarja, postavi tudi razstavo in ob njej izda monografijo.«

Lojze Gostiša se je rodil 7. junija 1923 v Žireh. Leta 1956 je začel študirati umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti in se nato popolnoma predal raziskovalnemu delu, v katerega središču sta bila zlasti arhitekt Jože Plečnik ter slikar in grafik France Mihelič. Miheličevo delo je spremljal od prve retrospektive na Ptuju leta 1969 in monografije v treh knjigah, ki je izhajala pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v letih 1994–99, do doktorata leta 2007 – pri 84 letih! – z disertacijo Izvirnost konstitutivnih prvin Miheličeve fantastike.

Ob Gostiševi devetdesetletnici je Janez Höfler med njegovimi dosežki posebej opozoril, da je kot sodelavec in zatem svetovalec Slovenske akademije znanosti in umetnosti za umetnostno zgodovino osnoval akademijsko grafično zbirko. Zbirka je bila z naslovom Zakladi slovenske grafike 1955–2005 prvič predstavljena leta 2006 v galeriji Makedonske akademije znanosti in umetnosti v Skopju, zatem leta 2008 v palaciju in v stanovskih dvoranah Ljubljanskega gradu. Gre za najbolj reprezentativno zbirko sodobne slovenske grafične ustvarjalnosti iz njenega najuspešnejšega obdobja. Izbor del je bil ponovno razstavljen leta 2011 v Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani.

Mihelič, Plečnik, Cankar

Ko je Gostiša leta 1968 v Narodni galeriji postavil razstavo o arhitekturi Jožeta Plečnika, je s tem dejanjem sprožil vrsto poznejših razstav in publikacij, s katerimi so našega arhitekta znova odkrili doma in po svetu. S Plečnikovim opusom, je dodal Höfler, je Gostiša ostal povezan še v naslednjih letih, ko je kot zanesljiv in likovno občutljiv organizator sodeloval pri arhitektovih predstavitvah v Parizu, na prelomni razstavi v Centru Georges Pompidou leta 1986, v Pragi in drugod.

Iz prijateljevanja z Izidorjem Cankarjem, ki je trajalo vse do zadnjih minut njegovega življenja, in njegovo družino pa se je leta 1985 rodila kritična izdaja Cankarjevega Londonskega dnevnika (1944–1945), že prej je Gostiša dal pobudo za ponatis njegovega Uvoda v likovno umetnost: Sistematika stila (1959). Gostiševim prizadevanjem je treba pripisati tudi ponatis vseh treh knjig Cankarjeve Zgodovine likovne umetnosti v Zahodni Evropi na začetku devetdesetih let.

Podobo dr. Lojzeta Gostiše kot izjemno strokovnega, prizadevnega, vztrajnega in odgovornega založnika, urednika in znanstvenika pa zaokrožujejo še številni drugi prvovrstni in zahtevni reprinti v bibliofilskem standardu z izjemno kulturnozgodovinsko težo: nespregledljiva je med njimi tudi faksimilirana izdaja rokopisne članske knjige ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688–1801, najpomembnejšega iluminiranega rokopisa slovenskega baroka, ni mogoče spregledati tudi tiskarsko zahtevnega faksimila skicne knjige za Topografijo Kranjske, ki je bila predloga bakrorezov za Topografijo sodobne vojvodine Kranjske in tudi za Slavo vojvodine kranjske, in je bil prvič tiskan v Sloveniji, do takrat so tovrstne zahtevne tiske prepuščali tiskarni v Gradcu, pred šestnajstimi leti pa se je tega uspešno lotila takratna Tiskarna Mladinska knjiga.

Priznanje za pomemben prispevek k razvoju slovenskega založništva in knjigotrštva Lojzetu Gostiši, dobitniku reda za zasluge »za velik prispevek pri ohranjanju slovenske kulturne dediščine«, se zdi ob takem opusu več kot primerno. Triindevetdesetletni lavreat je prejšnji teden po premisleku kot resnični gospod, kakršnega lahko iščeš, a ne najdeš, ugotovil, da bi bil intervju z njim ta hip pravzaprav neprimeren, češ da bi bila vsakršna samohvala odvečna, v krajšem kramljanju pa je vendar namignil, da bi v nizu svojih velikih in pomembnih projektov kot najljubšo svojo knjigo postavil na ogled faksimile Valvasorjevega dela Topographia Archiducatus Carinthiae, ki je popoln in temeljit topografski opis slavne dežele Nadvojvodine Koroške.