Tiskane izdaje
Zgodba je izjemna, slogovno izborna, pretresljiva je v biografski resničnosti in kruta v iskrenosti, in vendar je vsaj mestoma tudi avtorjev literarni selfi – čeprav je mnogo več kot to. Simon Liberati se je pred kratkim podpisal pod Evo, ganljiv biografski roman o Evi Ionesco, ženski, ki jo je lastna mati za vedno pahnila v vlogo erotizirane lolite.
Ob tem je Irina Ionesco, kakor da bi jo obsedel hudič, v imenu umetnosti, sprevrženo prepletene z materinsko ljubeznijo, za vsemogočni denar in večno slavo pritiskala na fotografski sprožilec ... Nedolžno otroško telo je – pomanjkljivo oblečeno ali povsem golo, našminkano in v položajih za odrasle – pred desetletji polnilo francoske in svetovne naslovnice, tudi prvo stran revije Der Spiegel.
»Sproščena« sedemdeseta leta preteklega stoletja, ko je kontroverzna pariška fotografinja Irina Ionesco fotografsko zlorabljala svojo hčer Evo, so že zdavnaj mimo (v umetnosti škandala sta se mati in dekletce perverzno »mojstrili« v letih od 1971 do 1977 ...). Če se otroci cvetja danes natančno opazujejo v ogledalu, lahko mnogi izmed njih vidijo, kako otrokom niso niti malo posuli življenja s cvetlicami, ampak z veliko trnja.
Pretresljiva življenjska zgodba fotomodela, igralke in režiserke Eve Ionesco ni edina, tudi otroštvo pisateljice Justine Lévy, hčere intelektualca Bernard-Henrija Lévyja, denimo, je bilo, kakor je razkrila v svojih knjigah, vse prej kot z rožicami postlano ...
Hipijevstvo je osvobajalo ljubezen, brezmejno polje svobode pa se je iz odraslosti širilo v otroštvo. Kar je Irina Ionesco utemeljevala z umetnostjo, zdaj prevajamo v otroško pornografijo, v pedopornografijo. Le kaj bi lahko ekscentrični surrealist Salvador Dalí in deklica Eva Ionesco s čašo v roki in krono na glavi danes delala na barvni naslovnici revije Façade?! Čustveno ranjena in ničkolikokrat notranje zlomljena Eva je primer, kakšno trajno bolečino lahko otroku prizadene mati ... – četudi pod pretvezo umetniškega ustvarjanja in poklona estetiki.
Najdena ljubezen
Eva Ionesco je danes gospa v zrelem obdobju: stara je petdeset let in je soproga novinarja in pisatelja Simona Liberatija. Da sta pred dvema letoma končno našla drug drugega – in tako ljubezen svojega življenja, je trajalo desetletja.
Nekega večera pozimi leta 1979, nekje v Parizu, je Liberati naletel na trinajstletnico, ki je imela »grozen« sloves ... Petindvajset let pozneje ga je navdihnila za njegov prvi roman [Anthologie des apparitions, ki jo je odkril Frédéric Beigbeder, takratni založnik pri Flammarionu], ne da bi o njej vedel kaj več, kot le da je poznal fotografijo, ki jo je posnel paparac. Še mnogo pozneje ga je ona našla na nekem ovinku življenja, kjer se je bil izgubil. Kot drobna vila, ki se je pojavila od nekod iz ozadja, ga je rešila iz labirinta in mu je dala še zadnjič zagon v ljubezen ...
Njuna ljubezen je zdaj globoka, tako zelo, da mu je Eva dovolila napisati knjigo o sebi; pred meseci je izšla pri založbi Stock. »Odkar sva se srečala, najin pogovor še ni usahnil.« Povedala mu je veliko, če ne malone vse o svojem življenju gole deklice, od nekdaj naličene v žensko in razgaljene v vsej intimnosti. Že pri nekaj letih, rosnih štirih, petih ..., je morala za mater pozirati kot femme fatale, z erotizirano žalostjo je zrla tudi v fotoaparate drugih umetnikov, pri desetih letih je igrala v (danes ponekod prepovedanem) filmu Maladolescenza ...
Njena našminkana prisotnost in erotizirana drugačnost sta bili vir posmeha med vrstniki: le kdo bi lahko zameril otrokom, da so se norčevali iz dekliča, našemljenega v princesko ali fatalko?! Madeži in zapuščenost – nihče ni nikoli stopil otroku naproti, na pomoč – so jo pozneje vodili v neprijetne ustanove: tudi v popravni dom in na psihiatrijo, pehali so jo v stigmo, brezup in odvisnosti, v delirično samouničenje in poskuse samomora. V tem satanskem plesu, kakor literarno izborno piše Liberati, je bil njen edini prijatelj maček; in tega je, ker angeli ne znajo delati s tabletkami za odrasle, nehote ubila sama.
Zelo pariška knjiga
Eva je zelo pariška knjiga, saj vodi po številnih prizoriščih mesta luči, čeprav ne le po njem. Pelje po nekdanjih in sedanjih scenah, zloglasnih in spodobnih, med (znane) Parižane in druge slavne osebnosti, še žive ali že mrtve, s povsem konkretnimi imeni in priimki: Alain Pacadis, Alain Robbe-Grillet, Christian Louboutin, Jayne Mansfield, Jean d'Ormesson, Bernard Pivot, Vivienne Westwood in še marsikdo. Po svoje je tudi knjiga o metamorfozi in sploh preobrazbi časa.
Družbeni čas se je v zadnjih petdesetih letih, kolikor jih ima zdaj Eva, korenito spremenil, kar je bilo nekdaj videti – umetniško in družbeno – sprejemljivo, je danes prepovedano in kaznivo. Eva Ionesco, ki govori o zlorabljenem otroštvu in zapletenem razmerju s slavno materjo tudi v svojem filmu My Little Princess, je zaradi pedopornografije pred nekaj leti vendarle postavila pred sodišče svojo mater Irino ...
Kar pa zadeva intimni čas: družine, ki so se umazale z incestom, ne zmorejo nikoli, kot zapiše Simon Liberati, vstopiti v linearnost. Zaklete so v perverzno cikličnost. Ionescovi ženski sta tudi ujeti v krog: Irina se je leta 1930 rodila 16-letni Marguerite Ionesco. »Oče otroka ni bil znan oziroma je bil še predobro znan«, oče dojenčice je bil tudi roditelj njene mlade mamice. In Evin oče? Eva nosi v sebi gene dreserjev konj in cirkuških artistov, o svojem fantomskem očetu, Nicolasu, pa ve predvsem to, da je bil zelo mlad vojak v elitnih Himmlerjevih enotah in da se je zanimal za spiritualnost, ezoteriko in črno magijo.
Literarni selfi
Znani novinar in pisatelj Simon Liberati je avtor petih knjig in se je, med drugim, podpisal pod Jayne Mansfield 1967, za katero je leta 2011 dobil prestižno nagrado femina. Z (avto)biografskim romanom Eva je dodobra razburkal letošnjo francosko literarno jesen: zaradi doprinosa k sodobni književnosti; zaradi neženiranega samorazgaljanja in tankočutnega razgaljanja Eve Ionesco; tudi zaradi slikanja sprevrženih let, ki so že zdavnaj mimo, a so premnogi stranski junaki, ki jih omenja v knjigi, takrat bili drugačni, kot jih vidimo danes; še zato, ker ga je tašča Irina Ionesco nemudoma postavila pred sodišče, kajti hotela je doseči umik določenih odlomkov iz knjige in za povrhu več deset tisoč evrov zadoščenja v denarju ... Zaman, so odločili sodniki, Eva je ostala takšna, kot jo je napisal Liberati.
Po izboru Goncourtove akademije je zdaj eno tistih markantnih del, ki se potegujejo za letošnjega goncourta za najboljši roman (podelili ga bodo v začetku novembra), v množici literarnih nagrad in priznanj, ki jih poznajo v Franciji, pa kandidira še za nagrado december. Kritiki se strinjajo, da je knjiga avtorjev poklon vzvišeni ljubezni in strastna ljubezenska izjava muzi – sublimni Evi Ionesco.
Podana je lirično, z nemalo besedne magije in mnogimi literarnimi in mitološkimi referencami.
Eva zato želi svoji materi, »da bi jo« – kakor je nekoč nadvse hladno rekla soprogu Simonu Liberatiju in je ta zapisal v knjigi – »ko bo umrla, v rit poseksal hudič«.
